Spet je tu najljubši teden v letu slovenskih ljubiteljev animiranega filma. Že od nedelje je namreč v teku letošnja, dvanajsta izvedba Animateke, v njenem programu pa med drugim poleg seksa, erotike in albanskega komunizma izstopajo tudi animirani dokumentarci.

Animirani dokumentarni film je besedna zveza, ki jo še v svetu filma slišimo prav redko. Še francoski filmar Michel Gondry, čigar animacija pogovorov z Noamom Chomskym bo v Kinodvoru predvajana v soboto, je načrtovanje izdelave animiranega dokumentarca označil za nerazumno početje. Pomanjkanje nadzora, ki je za pristnost dokumentarca nujno, se mu namreč zdi v popolnem nasprotju z načeli izdelave animacije.

Skozi zgodovino filma je težava žanra morda tičala v tem, da se dokumentarni film večinoma povezuje z resnejšo, pogosto družbenokritično tematiko, ki je za otroke manj primerna, po drugi strani pa nad animiranci še vedno visi stigma otroškosti, lahkotnosti in tudi manjše umetniške vrednosti. Tako se je preteklosti prikazovanje resničnosti z umetnim, risanim ali računalniško prirejenim lahko zdelo neprimerno ali pa vsaj nepotrebno. Animacija je sicer že dolgo v uporabi tudi pri dokumentarcih in je v zadnjih letih tudi eden izmed razlogov za njihov vzpon, a večinoma do izraza pride le v določenih odsekih, npr. pri ''trailerjih'' ali uvodnih špicah, torej le kot meta- ali paratekstualni material, redko pa predstavlja sam tekst - estetsko in vsebinsko podlago filma.

Slabši prepoznavnosti animiranega dokumentarnega filma morda botruje tudi dejstvo, da nekateri mladi predstavniki žanra lastnih izdelkov niti ne vidijo kot dokumentarce. Kot tak se je v pogovoru z gledalci po projekciji filmov predstavil Francoz Bastien Dubois, ki pravi, da dokumentarnega filma ni nikoli študiral in da njegovi filmi prikazujejo preveč olepšano sliko resničnosti, da bi še veljali za dokumentarne.

Med njegovimi izdelki gre poleg serije triminutnih potopisnih risanih vinjet Obrazi s poti izpostaviti predvsem ambicioznejši, leta 2010 tudi za Oskarja nominiran izdelek Madagaskar. V slednjem je Dubois z uporabo klasične ''stop-motion'' animacije ustvaril dvanajstminutni dnevnik svoje madagaskarske izkušnje, v maniri etnografskega filma pa je vključil tudi mnoge terenske avdio in video posnetke ter predstavil starodavne domorodne kulte. Z nepredvidljivo ritmiko zmontirane scene, v katerih se vodenke neprestano prelivajo v svinčnik in oglje, s tem pa v nas hkrati vzbujajo nelagodje in zanimanje, dobimo presenetljivo učinkovite prikaze težko ulovljive ritualne transcendence.

Mlada kanadska animatorka Marie-Josee Saint Pierre v svojih izdelkih predstavlja na prvi pogled bolj vsakdanje tematike, od Duboisa pa jo loči tudi uporaba preprostejše, 2D tehnike. V animacijo je med drugim oblekla nekatera posvetila spregledanim umetnikom, ključni deli njene filmografije pa sta filma na temo materinstva. V izdelku Prehodi nam s pomočjo minimalistične črno-bele animacije pripoveduje zgodbo o svoji težavni nosečnosti in porodu, malce lahkotnejši, a prav tako provokativen, pa je film Femelles. Ta je zbirka pripovedi mladih mamic, ki svojih porodov niso doživljale le kot nekaj krasnega, temveč v pripovedih izpostavljajo veliko bolečine, izčrpanosti, stresa in depresije. Tudi družbeno angažirani avtorici, kakršna je Saint Pierrova, se animiran filmski zapis prileže, saj se neprijetne teme obarvajo v lahkotnejše barve, če jih spremlja animacija, pa četudi je kot v tem primeru ta dokaj konservativna.

Pri animiranih dokumentarcih gre večinoma za krajše filme, v zadnjih letih pa nastaja tudi več celovečernih, med katerimi naj bi za prvega veljal sloviti Valček z Baširjem iz leta 2008. Tokratna Animateka nam je v tem kontekstu ponudila letošnjo romunsko doku-dramo Čarobna gora, ki predstavi življenjsko zgodbo k revoltu nagnjenega Poljaka, osredotoči pa se predvsem na njegovo sodelovanje v afganistanskih gverilskih bojih proti Sovjetom v osemdesetih. Impresivna pripoved se ne ustavi niti za trenutek in je tako nadrealistična, da ji zadosti le drzen miks animiranih tehnik in arhivskega materiala, s tem pa brez težav opraviči svojo dolžino. Ob njej nam ostaja le vprašanje, koliko dramaturškega prirejanja in prikrivanja lahko zgodba prenese, da še ostane dokumentarec, to pa nas spet pripelje do večnega premišljanja o samih definicijah žanrov in njihovi izmuzljivosti.

V pregledu Jagodnega izbora bomo krivični, saj omenjamo le dva filma, zares pa se osredotočamo le na enega. To sta Nesrečno srečen Petra Millarda in Planet Σ Momoko Seto, ki si ne bi mogla biti bolj različna. Prvi je štos, drugi sploh ne operira v kategorijah humorja, prvi je risankast, drugi pa spominja na naravoslovni dokumentarec.

Najprej je tu stari znanec Animateke Peter Millard, dadaist, ludist, absurdist, čigar animacije bi se dalo strpati v različne teoretske okvirje. Nesrečno srečen kot marsikateri drug Millardov izdelek deluje kot nekaj, kar je avtor naredil malo za foro, spontano, kot da bi nam pokazal, kako se igra.

Na nek način je zato absurdno, da je Millardov film treba gledati v kinu. Na sredini filma dela nenadne reze, zvok je nesinhroniziran in uničen, gledamo kot na neko spodletelo projekcijo. In največje izzivanje: vmes vsaj dvakrat kakšne pol minute gledamo nalašč šlampasto narisano silhueto, zadaj pa spet bobni s tisočerimi pomeni in z emocijami nabit Bethoveen. Občutek je odličen: mi smo prišli v kino, on nas pa zajebava. In ravno zato ga je v kinu treba gledati: ne moreš mu pobegniti v drug zavihek ali v pogled skozi okno.

Zdaj pa nekaj popolnoma drugačnega. Planet Σ nagrajene japonske avtorice Momoko Seto je tako kot ostala dva njena filma iz trilogije o planetih posnet v timelapse tehniki. Timelapse je izraz tiste človeške fascinacije, ki bi rada opazovala v gibanju tiste naravne pojave, ki se sicer dogajajo prepočasi, da bi jih s prostim očesom zaznali kot gibajoče se. Če si ne vzamemo dovolj časa, ponavadi vidimo le stanja, ne pa poteka.

V svoji trilogiji o planetih upodablja razvoj, evolucijo, transformacijo, rojstvo, smrt, naravne cikle. Planet A je posvečen celicam in mineralom, Planet Z je bolj organski, rastlinski, v Planetu Σ pa se prvič pojavijo živali, zamrznjene čebele in pajki. Pri prvih dveh je pojav vode tisto, kar požene v gibanje naravne procese, pri tretjem, Σ, pa je voda v zaledenelem svetu pogojena s podzemnim vulkanskim delovanjem. Voda se skratka pojavlja kot tisti primarni element, ki vse omogoča ali pa onemogoča, odvisno v kakšnem agregatnem stanju je.

Umestitev na izmišljene tuje planete, imenovane A, Z in Σ, je glede na uporabo timelapsea logično: čeprav opazujemo neke najbolj vsakdanje naravne procese, ki se stalno dogajajo okrog nas - ledenenje, tajanje, rast, gnitje - obenem opazujemo nekaj popolnoma tujega, česar v takšni obliki izven filma (in v treznem stanju) ne moremo videti. Kot bi bili v laboratoriju in opazovali eksperiment na nečem umetnem, kar nam naj demonstrira, kako deluje narava. Kar ni čudno: Momoko Seto že več kot desetletje sodeluje s francoskim Nacionalnim centrom za znanstvene raziskave in tamkajšnjim znanstvenikom celo priznava scenaristične zasluge za svoje filme.

Uporaba timelapsea postavi v fokus tudi čas. Kot da nam trilogija o planetih sporoča še nekaj: za občutek tujosti lahko vse na Zemlji ostane popolnoma isto - le čas je treba pohitriti ali upočasniti, pa bo to povsem drug planet. Eden od vrhuncev manipulacije s časom v Planetu Σ je najbrž trenutek, ko se v kadru skupaj znajdeta upočasnjen čebelji let in pohitreno taleči se led, torej sočasno obstajanje dveh različno hitro premikajočih se časov, ki pa skupaj delujeta, kot da se odvijata z enako hitrostjo.

Postavitev dogajanja na tuje planete A, Z, Σ nosi s sabo še eno implikacijo oz. skoraj vodilo za opazovanje naravnih pojavov in njihovo deavtomatizacijo. Momoko Seto tudi sicer poudarja poetičnost vsakdanjega, a kot da je lahko naša fascinacija nad vsakdanjostmi zares močna šele takrat, ko na njih pogledamo kot na artefakte s tujega planeta. In ko ti neslišni naravni procesi dobijo še zvoke, ko slišimo razraščanje ledu in njegovo pokljanje, je to le še ena dimenzija, ki naravne procese približa in jih obenem odtuji. In prav stalno preigravanje te dvojnosti je eden od razlogov, zakaj je Planet Σ favorit letošnjega Jagodnega izbora.

Resne risanke je spremljal vajenec Jernej Trebežnik, po alienskih planetih pa se je gombal Robert Kuret.