Družinski omnibus
Oddajo nadaljujemo v duhu ameriške neodvisne produkcije, a se premikamo v sodobno kinematografijo. Jim Jarmusch, ikona ameriškega neodvisnega filma, je imel lani na filmskem festivalu v Benetkah premiero svojega najnovejšega filma Oče mati sestra brat in zanj požel nagrado zlatega leva. Ta komična drama je ugledala slovenska platna na preteklem Liffu, od decembra naprej pa zapolnjuje program Kinodvora. Film je po svoji zgradbi tako imenovani omnibus oziroma antologijski film: vsebuje tri fabulativno nepovezane dele, ki jih vežeta skupna téma in prepletanje motivov. Jarmusch nam je v preteklosti postregel že več omnibusov, naj omenimo predvsem petdelni Noč na Zemlji iz leta 1991 in enajstdelni film Kava in cigarete iz leta 2003. A kot bomo videle v nadaljevanju, se najnovejši antologijski film Jarmuschovega zrelega obdobja razlikuje od navedenih, zdaj že filmskih klasik.
Vsebino filma Oče mati sestra brat je moč razbrati že iz naslova in podobe osrednjega plakata. Zgornja, prva podoba, z nazivom oče, združuje ločene posameznike: brata, sestro in očeta v ločenih kadrih. V sredini sta podobi sorojenk že povezani v en sam kader, ob njem pa je ločena fotografija mame, nosilke drugega dela. Spodnja slika plakata, torej tretji del filma, pa je enovita podoba dveh žalujočih sorojencev v objemu: imenuje se seveda sestra brat. Oče mati sestra brat je torej film o družinskih odnosih treh različnih družin: osebe v prvem in drugem poglavju triptiha so med seboj precej odtujene; zaključni, tretji del filma pa prikaže idealno podobo povezane in tople družinske enote.
To vsebino odstira tudi filmska podoba: v prvem delu si liki sicer mestoma delijo kader, a so pogosto razpršeni med prvim in zadnjim planom. Skupni prizor, ko oče pokaže, kako strastno seka drva, pa se sprevrže v farso. V drugem delu se kamera igrá z glediščem in tako pokaže, kako protagonistke vidijo druga drugo nasproti mize ter kakšna je kompozicija njihovih medsebojnih odnosov v izbranem interierju. Vrhunec tretjega dela pa so prizori iz ptičje perspektive, v katerih se dvojčka prepleteta v objemu na tleh stanovanja nedavno preminulih staršev, na tleh okoli njiju pa so odstrte družinske fotografije. Film bolj ali manj osvetli čustvovanje likov in se uspešno izogne moralizmu. S poudarkom na čustveni nerodnosti likov pa v prvih dveh delih vpelje tudi navidezno nehotni deadpan humor.
Spevnost angleškega naslova Father mother sister brother se v slovenskem prevodu sicer izgubi, poetičnost filmske podobe pa je – v korist filma – prevedljiva. Ravno pesniška sredstva so namreč ta, ki odlikujejo tako dramaturško zasnovo kot tudi kadriranje lanskoletnega Jarmuschovega filma. Vsi trije deli so med seboj ločeni s kratkim predahom zvočnega in barvnega eksperimentalnega prizora. Režiser, ki je obenem tudi scenarist in soavtor glasbe, pa se poigrava s ponavljanjem. Film ima igriv in mestoma absurden refren »and Bob’s your uncle«. Scenarij pa prepleta različne motive: v nasprotje postavlja statusni simbol Rolexa in njegovega ponaredka; motiv vode se kaže v svoji čistosti, osvežilnosti in – nasprotno – v domnevno umazani podtalnici. Najbolj estetsko poudarjen pa je motiv skejterjev, ki se v počasnem kontemplativnem prizoru pojavijo v vseh delih filma, protagonisti pa jih opazujejo, kot bi opazovali prelet ptic.
Film je torej poln vizualnih rim, saj se v različnih prizorih ponavljajo isti motivi, podoba pa je rimana tudi s samo kompozicijo. Osrednji dogodek vseh treh delov je pitje čaja ali kave, kar kamera obeleži s ponavljajočo strukturo kadra, ki iz ptičje perspektive pokaže kompozicijo aranžmaja. S temi kadri Jarmusch ustvari malodane hommage svojemu zgodnejšemu omnibus filmu Kava in cigarete. A v tem filmu iz leta 2003 ima obred pitja kave še toliko bolj ritualni značaj, ki je temelj filma: posamezne sekvence so namreč povsem različne, vse pa druži téma kave in cigaret, ki sprožajo pogovore. Zakajene dialoške situacije vznikajo iz samih igralcev in njihovih različnih dinamik, kar ustvarja domačo, živo in – če se navežemo na pravkar slišano reportažo – skorajda improvizacijsko atmosfero. Enako velja za pogovore antologijskega filma ceste Noč na Zemlji, ki izhajajo iz ekscentričnosti likov in so v prvi vrsti humorni. Jarmuschevo najnovejše delo izgubi dobršen del te situacijske žmohtnosti.
Režiser je, kot je povedal v intervjuju za Film at Lincoln Center, tudi tokrat scenarij osnoval z mislijo na izbrane igralce – z mnogimi od njih je že večkrat sodeloval. Skladnost igralčeve karizme z njihovimi vlogami pripomore k temu, da lahko v tihih prizorih filma like tudi začutimo. Pri tem izstopata predvsem igri Toma Waitsa in Cate Blanchett, ki svoja lika utelešata povsem subtilno in zato tudi prepričljivo. Vendar pa liki v marsikaterem dialoškem prizoru nimajo priložnosti zaživeti, ker zgodbo prej kot ígra poganjajo besede. Že v začetnem prizoru se zdi, da je dialog zgrajen za oris zgodovine filmskih likov – predvsem za oris družinske zgodovine, torej zadnji stiki s starši, morebitne ločitve, otroci in tako dalje. Čeprav je to seveda običajno za družinske drame, so nekateri dialogi takó nasičeni z navidezno spontanim podajanjem podatkov iz preteklosti, da mestoma delujejo nenaravno.
Ravno to pa krha učinkovistost Jarmuschove siceršnje odlike, ki se v potencialu kaže tudi v najnovejšem filmu: to je ustvarjanje zgodbe iz igralcev in iz samega prizora. Film je – kot bi od režiserja lahko pričakovale – pripovedno minimalističen: enostavnost fabule daje prostor manjšim, vsakdanjim dogodkom. Jarmusch je v intervjuju svojemu filmu nadel oznaki »tihi« in »antiakcijski film«, kar se ne nanaša na spodbijanje žanra, ampak na minimalizacijo fabulativnega dogajanja v prid kontemplativnosti. S tem se Oče mati sestra brat po svoji vsebini precej bolj kot omenjenim omnibusom približuje Jarmuschovemu filmu Paterson iz leta 2016, ki se tiho osredotoča na protagonista in njegov vsakdan.
Filmska podoba Jarmuschovega celovečerca Oče mati sestra brat ni nič manj kot izmojstrena: kadriranje spretno odstira vsebino, film pa se tudi poigra z izraznimi sredstvi. Zaradi tihe narave filma so prizori v prvi vrsti ganljivi in empatično prikazujejo različne like. To pa precej bolje deluje v prizorih, ki se izognejo golemu podajanju zgodbe in raziskujejo gledišča protagonistov ter atmosfero njihovih odnosov predstavijo s kompozicijo in igro.
Dodaj komentar
Komentiraj