Grozljivost resničnosti

Grozljivost resničnosti

Recenzija izdelka
15. 8. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Medtem ko se v toplih poletnih mesecih tako desničarska kot levičarska mladež od identitarcev do Iskre na poletnih taborih izobražuje o uporabi orožja in vojaških taktikah, pa  se njeni politično bolj sredinsko usmerjeni vrstniki, na primer podmladek norveških socialdemokratov, predaja igranju na kitaro, prizadevanju za mir na svetu ter roštiljanju. Usodnega 22. julija 2011 je te nič hudega sluteče mladce, ki so kampirali na drobnem otočku Utoya, med debato o tem, ali norveška vojska v Afganistanu res le skrbi za mir, ali pa je to morda vendarle del vojaške agresije Nata, iznenadil oborožen desničarski skrajnež Anders Breivik. Fašist, ki je sicer, mimogrede, velik navdušenec nad rasno čistostjo Slovenije in ima po lastnih besedah tu “zveste brate in sestre”, je v 72 minutah pobil 69 mladih letoviščarjev. 

Ob filmih Utoya, 22. julij (Erik Poppe), Stotnik (Robert Schwentke) in Vrhunec (Gaspar Noé)
 / 27. 11. 2018
 Pokol je bil, kot se za vsak velik in pretresljiv poboj spodobi, deležen filmske upodobitve. Pa ne le ene - lansko leto sta bila posneta filma 22. julij Paula Greengrassa, ki je dostopen na Netflixu, in Utoya, 22. julija Erika Poppeja, ki je to poletje prispel v naše kinematografe. Na Radiu Študent smo ga kot del Liffa na kratko omenili tudi lani novembra. 

Medtem ko se je Paul Greengrass ukvarjal predvsem s kontekstom in posledicami tragedije, je Norvežan Erik Poppe posegel po prijemu, ki ga je v svojem prejšnjem filmu, United 93, ki uprizarja dogajanje na ugrabljenem letalu 11. Septembra v realnem času, torej tako, da filmski čas ustreza dejanskemu, uporabil Paul Greengrass. 72 minut dogajanja v filmu Utoya, 22. julija, posnetem v enem samem kadru, iz minute v minuto zvesto sledi 72 minutam dogajanja na Utoyi 22. julija. 

Kamera spremlja fiktivno osebo, skorajda karikaturo, ambiciozno socialdemokratsko najstnico, ki želi postati poslanka. Seveda je v vseh pogledih popolna, torej skrajno odgovorna, politično korektna in verujoča, da norveški vojaki v Afganistanu ščitijo mir. Nekakšno politično korektno zadnje dekle, kot nalašč za grozljivke, namenjene politično ozaveščeni levoliberalni publiki 21. stoletja. Pa ne le ona, tudi druge osebe so, kolikor jih v odsotnosti kakršnekoli dejanske fabule in pomanjkanju dialogov uspemo spoznati, v veliki meri klišeji, pobrani iz tradicije slešerjev. Drugi najbolj izoblikovan karakter tako poskrbi za nekakšen zametek komičnega oddiha. 

Ne glede na dejanskost, ki jo film želi posnemati, oziroma prav zavoljo nje je končni izdelek prej kot dokumentaristična drama inovativno posnet slešer. Psihopatski morilec, ki enega za drugim pobija bežeče najstike, je tema, ki so jo slešerji do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja predelali in izčrpali do skrajnosti. Z ujetostjo najstnikov na otoku film dejansko spominja na japonski slešer Battle Royale, le da je v Utoyi še manj zgodbe in manj izdelanih oseb pa tudi manj izvirnih smrti. Film ne prikazuje drugega kot paniko, skrivanje, beg in pogosto mučno, dolgo umiranje najstnikov.

Kar film Utoya, 22. juilja, loči od slešerjev je, da je v celoti posnet v enem samem kadru, kar se, vsaj kolikor mi je znano, v žanru slešerja še ni zgodilo. Kar pa, mimogrede, ne velja za grozljivke nasploh. Precej uspešno je to tehniko uporabila leta 2011 posneta Tiha hiša, ki naj bi prav tako v realnem času prikazovala domnevno resnično tragedijo. Vendar pa zgolj to ni dovolj, da bi bil film dober. Kar Utoyo naredi za gledljiv film, je sklicevanje na resničnost. 

Čeprav prikazuje enake stvari kot vsak drug spodoben slešer, torej umore ter beg najstnikov pred neizbežno usodo, le da je to prikazovanje tokrat osvobojeno celo od zgodbe in stilistično dodelanih smrti, ga ne moremo obsoditi, da gre zgolj za pornografijo nasilja. Ravno ker nas film s posnetkom nadzornih kamer in kratkim pisnim pojasnilom na začetku in koncu opozarja na resničnost tragedije in lastno dokumentaristično naravo, na smrti ne moremo gledati z distanco, ki jo imamo ob običajnih slešerjih. Ob smrtih, pa naj bodo še tako krvave, ne moremo, kakor ponavadi, uživati brez slabe vesti. Ker nas režiser prepriča, da so se dejansko zgodile, delujejo pristno. 

Utoya, 22. julija je torej uspešna obuditev izčrpanega žanra slešerja ravno s pretvarjanjem, da to ni. Film razglaša, da želi dati glas žrtvam in pokazati njihovo perspektivo. A ta plemenito zveneča namera seveda rezultira v tem, da dejanske žrtve nimajo nobenega glasu razen smrtnih krikov. Karikirani, ploski, ne izdelani liki umirajo brez smisla in zgodbe. Perspektiva vseh žrtev na Utoyi je bila zgolj groza, beg in umiranje - torej občutja, ki jih tradicionalno zajemajo grozljivke, ki pa jih film uspe dokaj uspešno posredovati gledalcu prav z zatrjevanjem, da ni grozljivka, temveč prikaz resničnosti. Mnoge grozljivke s podobnim namenom trdijo, da so posnete po resničnih dogodkih, a le redko lahko na ekranih opazujemo igrane in režirane smrti tako prepričani, da gre za prikaz dejanskosti, še redkeje pa smo jih primorani gledati s pieteto in občutkom, da je ogled tega skorajda politično angažirano dejanje, ki poučuje in svari pred nevarnostjo desnega ekstremizma. 

Utoya, 22. julija je torej zares zanimiv film prav zato, ker uspe esenco slešerja, torej zgolj strah, beg in smrt, brez balasta, kot so zgodba, osebe ali dialogi, zapakirati v avro resnične tragedije in jo prikazati na način, da lahko v njej uživajo tudi najbolj politično korektni omikani gledalci, ki si teh pritlehnih užitkov grozljivk ob B filmih za nekultivirane množice ne bi dovolili. 

 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.