Se še spomnite Jugoslavije? Predpostavimo, da ne. Predpostavimo, da ste tudi vi v primež kapitalizma ujet otrok samostojne Slovenije, ki brodi po gosti močvari obremenjene preteklosti. Kaj je bila Jugoslavija? Stanovanja za vse? Pretihotapljene kavbojke? Pomanjkanje sadnih jogurtov? Obljubljena dežela ali dežela prelomljenih obljub? Po kakšen košček tega mozaika smo se 13. oktobra odpravili v berlinski Maxim Gorki Theater, kjer so v okviru programa LOST – YOU GO SLAVIA predvajali film Slike iz življenja udarnika.

Film režiserja Bate Čengića je od svojega nastanka leta 1972 doživel dvojno smrt. Najprej ga je pokopal Titov režim; po vrnitvi s tujih festivalov ga je pospravil daleč od oči domače publike. Kasneje je film, oziroma njegovo materialno telo, ubil še zob časa. Zdaj, dobrih petdeset let po premieri na Beneškem filmskem festivalu leta ‘72, Slike iz življenja udarnika s pomočjo digitalne restavracije doživljajo preporod. Obnovitev filma je skupaj s Hrvaškim državnim arhivom, Avstrijskim filmskim muzejem in Filmskim centrom Sarajevo omogočila Slovenska kinoteka. Proces restavracije je vodil Karpo Godina, ki je pri filmu sodeloval kot direktor fotografije.

Restavrirani film so letos premierno prikazali prav tam, kjer je pred pol stoletja doživel svojo dejansko premiero – na Beneškem filmskem festivalu, tokrat v programu Venice Classics. Poleg berlinskega Maxim Gorki Theatra je oktobra obiskal tudi dunajski filmski festival Viennale. Konec novembra bo tudi Ljubljana dočakala premiero Slik iz življenja udarnika. Pravzaprav bo film pri nas na ogled prvič. Po besedah Karpa Godine, ki s filmom znova potuje po Evropi, je nekdanja država sicer film kot paradnega konja progresivnosti Jugoslavije financirala in promovirala v tujini. Kot nam je direktor fotografije povedal v pogovoru po filmu, pa so ga kljub uspehu na tujih festivalih po vrnitvi v domovino pospravili »v bunker«, daleč od oči jugoslovanskega občinstva.

Slike iz življenja udarnika so na videz skoraj naivno simplistična pripoved o poštenih, delavnih ljudeh v odročni bosanski rudarski vasi, ki verjamejo v svojo državo ter z veseljem in ponosom delajo zanjo. Ko jim vodja sindikata pove, da Jugoslavija zaradi povečane potrebe po premogu prireja tekmovanje v količini izkopanega premoga med rudniki v jugoslovanskih republikah, ekipa udarnikov pod vodstvom glavnega junaka Adema nemudoma poprime za krampe. Domovina jih vendar potrebuje.

Lik Adema je osnovan po resničnem jugoslovanskem rudarju Aliji Sirotanoviću, ki je bil kot delovno aktiven prebivalec poveličan v heroja jugoslovanskega delavstva. Živel je v vasi brez elektrike in tekoče vode, tako kot Adem v filmu. Jugoslavija je oba povzdignila v narodna heroja in jima obljubljala bogato zahvalo za njuno delo. Sirotanovića je filmska ekipa pred snemanjem s precej truda uspela izslediti – še vedno je živel v odročni kolibi brez elektrike in tekoče vode.

Režiser Bato Čengić svojo junaško povest o preprostem, domoljubnem delavnem ljudstvu vseskozi opremlja z zloveščimi podtoni. Vsak zmagoslavni trenutek v življenju udarnika ne izzveni v srečno do konca njegovih dni, ampak prav nasprotno, zgolj podaljša njegov padec nazaj na realna tla. Čengić, ki je bil sam komunist, z zafrkljivo, a grenko ironijo v Slikah iz življenja udarnika izraža svoje razočaranje nad Titom in socialističnim projektom. Za medij svojega sporočila pa namesto turobne drame izbere dinamiko tragikomične satire, ki mestoma spominja na hudomušno dokumentaristiko Maka Sajka.

Slike iz življenja udarnika nas v prvem kadru potegnejo v ritem filma. Kamera Karpa Godine nas umesti na drveč vlak, ki nevesto skupaj z radoživimi trubači in drugimi člani procesije dostavlja v vas našega, na tej točki še anonimnega junaka. Godina energično sestavlja skoraj statične slike, ki jih izdaja le mimo bežeča pokrajina. Obenem momentum ustvarjajo sunkoviti montažni rezi, rohnenje lokomotive in glasba Bojana Adamiča, ki se kot motiv pojavlja skozi cel film.

Na lanski Kurji polti smo se navduševali nad Luknjo režiserja Jacquesa Beckerja, ki gledalca kar najbolj približa fizičnemu naporu zapornikov, ki si klešejo pot na prostost. Godina to fizikalnost s pomočjo brutalne kulise pravega premogokopnega rudnika popelje še dlje. S tem gledalca popelje še bližje – v vso umazanijo, utesnjenost, nevarnost in temo podzemlja. Močan učinek se ustvari prav skozi odsotnost pretenzij – okoliščine, ki jih vidimo na platnu, je filmska ekipa doživljala tudi med snemanjem.

Čengić in Godina sta film snemala v bosanskem rudniku 600 metrov pod površjem. Snemanje v dejanskem rudniku, kjer je v zraku visoka vsebnost metana, je ekipi onemogočilo uporabo reflektorjev – že ena sama iskra bi namreč lahko povzročila eksplozijo. Godina se je zato odločil kot edini vir svetlobe uporabiti svetilke rudarskih čelad. Te seveda niso zadoščale za snemanje na 35-milimetrski film s svetlobno občutljivostjo, ki je imel takrat ISO-vrednost 100. Z ekipo iz beograjskega laboratorija za razvijanje filma se je zato lotil prilagoditve občutljivosti filma. Čeprav so jim pri Kodaku zatrdili, da pri podvigu ne bodo uspešni, jim je občutljivost uspelo povišati z ISO-vrednosti 100 na kar 1700. Ta proces je filmu dal tudi zrnato podobo in visoko kontrastne barve.

Slike iz življenja udarnika poleg družbene satire, subverzije socialnega realizma in tehničnih inovacij nosijo tudi močan avtorski pečat - ali nekaj njih. Režija, scenarij, kamera, igra in tudi glasba ponujajo drzen portret tako jugoslovanske družbe kot jugoslovanskega filma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po Benetkah, Berlinu in Dunaju bo film 30. novembra na ogled tudi v Ljubljani, v Cankarjevem domu. Ne zamudite ga.