Izvedbene partiture za množice

“Predstavljaj si, da se jutri zbudiš in glasbe ni več. Ni glasbenih inštrumentov. Ni posnete glasbe. Ničesar. Svet brez glasbe. Ne uspeš se niti spomniti, kako je glasba slišati. Ali kako se jo ustvarja. Veš le, da je bila zate in za tvojo civilizacijo pomembna. Nato si predstavljaj, da se ljudje srečajo, da bi skupaj ustvarili glasbo le s svojimi glasovi. Brez védenja, kako bi se glasba morala slišati.”

S temi besedami možakarja v srednjih letih in zguljenem usnjenem plašču, ki stoji pred na modro steno narisanim belim pravokotnikom, se odpre dokumentarec Imagine Waking Up Tomorrow and All Music Has Disappeared nemškega režiserja Stefana Schwieterta iz leta 2015. Bolj kot za dokumentarni film gre za filmsko dokumentacijo umetniške akcije Billa Drummonda - prej omenjenega možaka, tudi nekdanjega študenta slikarstva in kitarista liverpoolskega punk benda Big in Japan. Bivšega člana glasbenega dueta The KLF, benda, ki je leta 1991 prodal največ glasbenih singlov. Benda, ki je kariero zaključil naslednje leto s streljanjem praznih metkov z brzostrelko v publiko na BRIT Awards. Benda, ki je zbrisal svoj katalog in zažgal milijon funtov. 

Premisa je naslednja: Score št. 318 - Consider oziroma Presodi. Potuj po zemljepisni širini 53 stopinj, 7 minut od vzhodne obale Anglije do zahodne obale Irske. Na poti posnemi petje, na koncu zmontiraj vse posnetke v eno skladbo, jo javno predvajaj le enkrat samkrat, nato izbriši. Kamera sledi Drummondu, kako na licu mesta nagovarja ljudi in jih sestavlja v zborčke. Delavce, ki na agrarnih planjavah bašejo solato v gajbice. Pevski zborček upokojenk. Delavce v tovarni porcelana. Taksiste. Cestarje. Priseljence. Obiskovalce puba. Drummondov konceptualizem ne zameji ostro svojih koordinat, ampak le potegne vektor od točke A do točke B in dovoli, da se nanj pripenjajo različni pomeni, recimo družbene plasti Velike Britanije in Irske. 

Režiser s srednjim in bližnjim kadrom sledi Drummondovemu radoživemu žicanju mimoidočih, da bi zapeli enostavno partituro, večinoma enakomeren ton, včasih ritmičen, včasih mrmranje. To linijo dopolnjujejo bližnji in panoramski posnetki, ki izpostavijo zvočne detajle in slušne pokrajine. Čez njive pokrit polivinil, ki šelesti v vetru. Britvico, ki hrska po Drummondovih ščetinah. Kadriranje vzpostavlja sočasnost zvokov - naravnih in industrijskih, s tem pa pozornost gledalca od zgodbe prestavi na zgolj poslušanje in opazovanje počasi razgrinjajoče se sedanjosti. 

Na tej točki se film zalomi, saj ga režiser Schwietert z vpeljevanjem Drummondove biografije zapelje v bolj klišejske zalive. Srečamo turističnega vodiča, ki se zafrkava iz dediščine The KLF. Mimoidočega, ki ne odobrava brisanja glasbenega kataloga. Skladno s premiso v filmu sicer ni glasbe skupine The KLF, a motrimo arhivske kupe master posnetkov, ovitke plošč in časopisne članke. Porodi se vprašanje, koga za vraga zanima biografija konceptualnega umetnika - mar ni konceptualizem ravno izhod iz avtorja kot nosilca smisla? Res je sicer, da smo kot dobri recenzenti tudi mi orisali kontekst za lažjo orientacijo našega poslušalstva. Res je tudi, da je Drummondova zgodovina ta, ki pritegne občinstvo, prodaja film in nenazadnje razlog, da smo ga izbrskali iz internetnih arhivov. Konflikt z družbenim okoljem se stopnjuje, ko eden od osnovnošolcev Drummonda vpraša: “Zakaj ste zažgali milijon funtov?”, čemur sledijo arhivski posnetki televizijske diskusije z zgroženim in obsojajočim občinstvom. 

Če Drummondova partitura nariše vektor od ene do druge obale in na poti naniza družbene plasti, ki se arbitrarno zarežejo vanj, se enako zgodi na ravni avtorjeve zgodovine. Ne družbi ne lastni zgodovini ni moč ubežati. Pa vendar je ravno to ta utopični moment: predstavljaj si, da smo pozabili družbeni pomen, kaj glasba je. Nemara lahko pozabimo tudi druge družbene kontekste in se odrinemo iz nepopisanega lista papirja, iz točke nič? 

Drummond se v tem naveže na neoavantgardno dediščino 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja, na umetnike, ki so prav tako z enostavnimi gestami izstopali iz družbeno pričakovanega in poudarjali sámo čutnost. Recimo na skladbo 4:33 Johna Cagea in na izvedbene partiture gibanja Fluxus. Drummondova partitura citira minimalne akcije krajinskega umetnika Richarda Longa - v eni od njih je ta leta 1987 peš prenesel in zamenjal kamna, enega iz vzhodne obale Anglije in drugega iz valižanske obale. 

Sprožitelj raziskovanja izvedbenih partitur je bila Drummondova reakcija na iPad - dostop do enormnih količin glasbe je spodbudil hlastanje in preskakovanje komadov, namesto da bi v glasbi užival. Porodila se je ideja konceptualnega zbora The17 - drugega protagonista filma -, katerega člani postanejo vsi, ki izvajajo katerega od Drummondovih scorov. Ker lahko izvedbene partiture izvaja vsakdo, so te po naravi demokratične in lahko oblikujejo horizontalne skupnosti med udeleženci. Skladb The17 ni mogoče potegniti dol s spleta, ni jih mogoče kupiti na nosilcih zvoka, lahko jih slišiš le, če si sam eden od njenih izvajalcev. Tudi končnega rezultata Drummondove epopeje v filmu ne slišimo, predočen nam je zgolj nem posnetek predvajanja.

Strategija tega pop konceptualizma je skladna z Drummondivimi 10 umetniškimi zapovedmi [link]: Ne delaj umetnosti za bogate; Ustvarjaj za vse ljudi; Ne zamejuj se v žanre, ker njihova pravila ubijajo ustvarjalnost. Izmik družbeni določenosti naj bi slehernika izvzel iz občutka podrejenosti studijsko obdelanim profesonalnim glasovom. Niz zaključi enajsta od desetih zapovedi: Sprejmi protislovja. Drummond se pokaže kot iniciator, ta, ki potegne premico ali odpre okno. Izmenjava med akcijo, ki želi stopiti iz okvirjev, in družbo, ki te okvirje vzpostavlja, pa bo vedno napeta ali konfuzna, torej protislovna. To je njen konstitutivni del. 

Score št. 389: Listen Hard. Ko se zjutraj zbudiš, ne vstani, ampak še naprej leži. Poslušaj. Res dobro poslušaj. 

Prej ste lahko slišali posnetek Braneta Zormana z nabrežja Ljubljanice v mestnem centru na sobotno dopoldne med karanteno [link]. Nič avtomobilov. Nič vlakov ali letal v ozadju. Nič turistov. Ptiči.

Utopična predpostavka filma - o svetu brez glasbe, kjer se ljudje srečajo, da bi v živo ustvarili muzikaličnost na novo - se zdi kot obratna situacija našega trenutnega antiutopičnega scenarija v samoizolaciji. Nemara nam je tako lažje fantazirati o utopičnem. Dokumentarec na mnogo mestih zapade v klišejske prijeme in povprečnost, a morda je ravno to potrebni okvir, v katerem potencial Drummondovih predlogov zasije kot hipen preblisk. Fantazija ponudi odskočno desko iz družbene uravnilovke. “Predstavljaj si” postane izhodišče za kakršnokoli novo družbeno situacijo ali zgolj kolektivno igrico. Čeprav bo ta hitro izpuhtela, nam ostane pozorno motrenje zgolj čutno navzočega - iz katerega lahko vznikajo nove možnosti. 

Film se zaključi s scorom - št. 405: Pulz. Vabimo poslušalce, da sledite navodilom. Položite palec ene roke na zapestje druge roke in začutite svoj pulz. Zvok mojega utripa me vodi, da rečem "pam-pam, pam-pam", a vas morda navdahne kak drugačen glas. Začutite, kaj bi ta glas bil. Smo? Gremo zdaj skupaj.