Vsak, ki je že kdaj v začetku junija obiskal festival Kino Otok, verjetno ve, da se med festivalom v Izoli vse začne in konča pri svetilniku, zato se ne gre čuditi, da je po njem poimenovana tudi programska sekcija: t.i. Signali. Med Signali je bilo letos od šestih filmov moč najti le dva nedokumentarna filma, zatorej začnimo kar z enim od teh.

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Film Damirja Čučića z naslovom Pismo očetu je bil sprva načrtovan kot kratek igrano-dokumentarni film, vendar je tekom nastajanja, navkljub izjemno nizkemu proračunu, prerasel v dolgometražno tematizacijo odnosa oče – sin, in to tako uspešno, da je lani, čeprav je bil na puljskem festivalu sprva kot nekakšen outsider skorajda spregledan in ni bil prikazan v Areni, nato prejel celo Zlato areno za najboljši film.

Osrednja tema filma je torej univerzalna: frustracija disfunkcionalnega odnosa z očetom v izrazito patriarhalni družini, sinov strah pred projekcijo očetovega, milo rečeno, težkega karakterja nase, skupaj s posledičnimi težavami v komunikaciji, ki so se skozi leta le še izostrile in za seboj pustile več neizrečenega kot izrečenega.

Film je navdih dobil v resničnem odnosu Milivoja Beaderja, glavnega igralca v filmu, z njegovim lastnim očetom. In prav zato, ker Beader pravzaprav odigra svojo lastno zgodbo, se, kot nekakšen proces očiščenja skozi igro, vse skupaj zdi tako avtentično. Večplasten prikaz kompleksnega odnosa, ki se sicer konča v nekakšnem pomirjujočem dead-endu, se začne z video pismom, ali pa, bolje rečeno, mantričnim video obračunom, v katerem v close-upu gledamo sina, kako, ko kamero vzame za nekakšno spovednico, svojo izpoved pa zaliva z rakijo, očetu zmeče pod nos vse travme in sodbe, ki so se v njem dolgo kopičile.

Na videz preprosto dramsko strukturo zaplete nelinearna naracija, film pa se giblje na meji med dokumentarnim ter eksperimentalnim, kar lahko pripišemo tudi dejstvu, da je Čučić bolj poznan kot režiser dokumentarcev. Beaderjeva avtobiografska pripoved s primesmi fikcije je bila namreč posneta brez scenarija, v zadnjem delu filma, ko se oče v vlogi Mata Guline in sin soočita, pa je šlo celo za improvizacijo med glavnima igralcema. Zasluge za izjemne detajle, ki jih morda tako improviziranemu filmu ne bi pripisali, pa gredo verjetno dejstvu, da Čučić, kot je rekel, z istim direktorjem fotografije sodeluje že skoraj dvajset let in sta uigrana že kot nekakšen majhen jazz band.

Pa preidimo k naslednjemu signalu. Želimir Žilnik se je tokrat na Kinu Otok predstavil z dokumentarnim filmom Ena ženska eno stoletje, s katerim je preko zgodbe Dragice Srzentić zaobjel filmski obraz enega stoletja. Lahko bi rekli, da to ni Žilnikov tipičen dokumentarec, predvsem zato, ker se usmerja na zgodbo ene same osebe. Pogovor z Dragico, v katerega Žilnik skorajda ne posega in je le dodatno nadgrajen z animiranimi ilustracijami ter arhivskimi posnetki, je poskus zaobjetja preteklosti ženske, ki je prešla iz revne deklice iz male istrske vasi, prek partizanke, govorke za Balkan na BBC-ju v Londonu, do ključne figure na Ministrstvu za zunanje zadeve v povojni Jugoslaviji, ki je kot kurir Stalinu v Moskvo odnesla famozen Titov »ne«, pa vse do kasnejše obsojenke v tem istem režimu na Golem otoku.

Dragica, ki v filmu na vprašanje znancev, »kako si?«, živahno odgovarja, da je še vedno živa, in ki si pri svojih skoraj stotih letih med fascinantno zgodbo, ki jo brska iz neverjetno natančnega spomina, prižge tudi kakšen cigaret, ima izjemen talent za pripovedovanje, zato se zdi, kot da se je Žilniku zgodba posnela kar sama, o glavni junakinji pa je nekaj besed spregovoril tudi na pogovoru po projekciji filma:

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Žilniku je bilo torej prav dejstvo, da Dragica ne spreminja zgodovine, bistveno. Ni želel jugonostalgije, niti romantiziranja, in ravno Dragica je s svojo zgodbo o uspehu in kasnejši obsodbi hvaležen lik za prikaz obeh strani medalje takratnih jugoslovanskih ideoloških ter intelektualnih prepletanj, pa čeprav je ob koncu projekcije filma v Kinu Odeon gospod iz občinstva to ravnovesje z glasnim vzklikom …

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

… vsaj malce porušil.

Pa pojdimo še k tretjemu filmu, filmu avtorja Sylvaina Georgea, z naslovom Okruški (moja usta, moj upor, moje ime). Sylvain George, pesnik, filmar in aktivist, ki se je sicer na Kinu Otok predstavil s še enim filmom, z Okruški nadaljuje tematiko, ki jo je načel v filmu Naj počivajo v uporu iz leta 2011, nekakšnem filmskem eseju o emigracijski politiki, kakršno je tri leta spremljal v za to problematiko emblematičnem mestu Calais na severu Francije, o katerem nam je povedal naslednje:

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Okruški so torej prav zares odtrgani drobci, saj so v filmu prikazani novi trenutki istih epizod bega, pregona, obupa ter upora. Kar je sprva načrtoval kot dvajsetminutno sekvenco prvemu filmu, je postal še en dokumentarno–umetniški izraz, prezentacija, a ne reprezentacija, kot sam poudarja, ljudi, ki so ilegalni. Za Georgea je kino namreč dialektična metoda, je orodje, ki mu dovoljuje vzpostavitev kritičnega dialoga s svetom. Okruški so lirična pripoved, ki se skoraj povsem vzdrži besed in se osredotoča predvsem na podobo. Georgeva osebna estetika, torej močan črno-bel kontrast, nasičenost, razbeljenost slike in približani osvetljeni obrazi, skupaj z zvoki, predvsem agresivno tišino z vmesnimi odsekanimi signali in drobci besed ali glasbe, delujejo kot nekakšne politične izjave. George svoj način dela opisuje takole:      

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

V filmu Okruški je v ospredju človeški faktor. George brez patosa dela s subjekti, pri katerih migracijska politika pušča sledove tudi na telesih – izžiganje prstnih odtisov tu namreč ni nikakršna metafora. Migrantov ne vidi kot generična bitja, kot žrtve, marveč kot posameznike in politične subjekte. Zato je drugačen tudi njegov pristop do njih:

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Z Okruški pa tudi zaključujemo vpogled v otoške Signale. Gledala in pisala je Petra.