„Na začetku leta 2016 prihaja iz ustvarjalne kuhinje večkrat nagrajenega beograjskega televizijskega in filmskega režiserja Dragomirja Zupanca pred občinstvo slovenske kinoteke edinstvena serija štirih dokumentarnih filmov ...,“ v Kinotečniku dr. Ivana Kronja pompozno napove Zupančeve dokumentarce. V dveh večerih - pretekli petek in soboto - smo torej gledali »edinstveni« dokumentarni četverček, ki portretira glavne akterje tako imenovanega črnega vala, Želimirja Žilnika, Branka Vučićevića, Karpa Godino in Dušana Makavejevega. Oziroma z naslovi dokumentarcev: Želimir Žilnik, Dvoriščni pogovori, Okvir za nekaj slik in Misterij Makavejev. A kleč se skriva v podnaslovu, ki je navadno povednejši od naslova. Priloge k zgodovini Ju-filma in politpornografiji.

Če parafraziramo naslov v Priloge k Ju–mitologiji in estetiki pornografskih filmov dobimo vsebinsko in formalno esenco predvajanih dokumentarcev. Vsi štirje Zupančevi filmi so šokirali maloštevilno občinstvo, predvsem z mizerno produkcijo, ki je v primeru Misterija Makavejev, posnetega 2012, spominjala na evropsko pornografsko produkcijo s konca osemdesetih. Dvoriščni pogovori so imeli tako slabo »nasnet« zvok, da je glasba v ozadju preglasila govorca v kadru. Torej daleč od napredne ameriške pornografske produkcije s konca osemdesetih.

Pred kratkim je Taste of Cinema objavil seznam filmov, ki so tako slabi, da so že dobri. Zupančevi dokumentarci žal niso konkurenčni, ker so preprosto tako slabi, da so samo slabi. V filmskem svetu majhnih proračunov in gverilskih snemalnih pogojev bi bilo vse skupaj še razumljivo. Tudi režiserjevo preizpraševanje filmske forme skozi trash estetiko bi razumeli. O uporabi kiča in trasha kot premišljenega režiserjevega prijema govori Karpo Godina v Okvirju za nekaj slik. In ga ilustrira s kadrom Dragane Mrkić v beli krinolini na blejski pletni v filmu Umetni raj. Kdor je gledal Žilnikov film Kenedi se vrača, ve o kakšnem trashu govorim.

A Zupančevi dokumentarci, finančno in produkcijsko podkrepljeni s srbsko nacionalno televizijo, so očitno navdahnjeni z estetiko TV Pink. Snemalne lokacije v dokumentarcu o Makavejevu so milo rečeno idiotske. Ramba Amadeusa sem prepoznal zgolj po grleni »črnogorščini«, saj je zaprt v kletki za opice, kar je seveda aluzija na Makavejev film, groteskno neprepoznaven v kričečih neizostrenih barvah. Takih zgolj slabih kadrov in snemalnih lokacij, ki se sicer odlično dopolnjujejo s kričečimi barvami in srednjeveškim zvokom, je še pa još. Filmi so resda na beta formatu, a leta 2012 takšno produkcijsko skrpucalo deluje šokantno. Pa tisti čudni »spliti« zaslona in klišejsko snemanje govorcev v zakajenih kafanskih interierjih ali pa sedečih v kinodvorani. Ok, dovolj, gremo na vsebino.

Vsi štirje akterji jugoslovanskega novega vala so nekritično poveličevani. To je prvi vtis, ki ga človek dobi, ko zapusti dvorano. Seveda gre za portrete, a zvrstiti neštete režiserje, kritike, igralce in še koga, da bi z gledalci delili anekdote in osebne prigode z velikimi geniji, ima malo smisla. Zupanc poskuša ustvariti ozračje intelektualne zadušnosti tistega obdobja in namerno ob strani izpušča politično-zgodovinsko kontekstualizacijo famoznega črnega vala in njegovo »filmsko vrednost«. Pomembnejše se mu zdijo trivie in mitotvorne prigode o usodnem križanju življenjskih poti velikih filmarjev. Tako je največ smeha požela scena, v kateri Makavejev pripoveduje, kako je našel beležko z naslovom Marksizam i ostale pizdarije in v njej prebiral duhovite zabeležke. Kasneje se izkaže, da so zapiski pripadali njegovemu kasnejšemu »črnemu« soborcu Žilniku, takrat še anonimnemu pravniku in mladinskemu aktivistu.

Zdi se, da Zupanc kot filmar paradoksno podcenjuje vsaj tisto minimalno moč, ki jo film ima. Moč, da formira »kulturni spomin«. Lahko bi vsaj problematiziral črni val kot retrospektivno skonstruirano »enotno« filmsko obdobje. Nekritične idealizacije genialnih avtorjev se namreč hitro ujamejo v zanko klišejskih antipolov umetnika in oblasti. Boris Buden v tekstu Shoot It Black! lucidno pomen črnega vala vidi onkraj dvojice represivni sistem proti disidentom. Ne gre za to, da se ti režiserji upirajo instrumentalizaciji filma v boju za svetlo socialistično prihodnost. Ne gre za famo o razkrivalcih »črne« resnice o "zlobnih" komunistih. Resnice, ki je črna kot cigančki v črno-belem filmu Pioniri maleni Želimirja Žilnika.

Zupanc bi skoraj moral problematizirati redukcijo na postkomunistični kliše o boju umetnosti za svobodo proti »totalitarnemu« režimu, a ga nekritično na nekaterih mestih reproducira. Buden zadane nevralgično točko, ki je Zupanc v svojih TV-hagiografijah ne zmore niti oplaziti. Pri črnem valu gre, pravi, za boj na kulturnem polju, boj za »podobo« družbe, boj za kolektivni imaginarij, za reprezentacijo jugoslovanske socialistične družbe. Partija se je konec šestdesetih zavedala, da je njena zgodovinska misija radikalne spremembe družbe spodletela. Preostal ji je le boj za imaginarno! Boj za identifikacijo z lastno idealno podobo!

Dobro, bodimo prizanesljivejši do Miodraga Zupanca in poglejmo, kaj o črnem valu in njegovi demitologizaciji pravi eden od akterjev Želimir Žilnik.

Za začetek iskreno opravi z mitom o avtentični izvirnosti filmskega jezika in eksperimentih s formo. Bolj kot so avtorji sami pripravljeni priznati, pravi, so se v snemanju naslanjali na češki in poljski novi film iz nekaj let poprej. V dokumentarcih o samih filmskih inspiracijah črnega vala ne duha ne sluha. Žilnik v intervjujih tudi posredno namigne na ambivalenten odnos med »črnovalovci« in oblastjo. Znameniti »samoupravni« filmski kolektivi, ki so bili menda vzor tudi Nemcem, so bili daleč od danes tako čislane neodvisnosti. Takratno tehnološko stanje filmske produkcije je pogojevalo snemanje filmov z drago in glomazno filmsko infrastrukturo, ki jo je premogla le takratna oblast. Ta tehnološki vidik filma je najbrž odprl »vrata« subtilnejši cenzuri, kot so razvpiti sodni procesi in »bunkerisanje« nekaterih filmov črnega vala. V Manifestu iz leta 1971 Žilnik eksplicitno naslovi glavni mit o črnem valu: »Pustili so nam svobodo, bili smo svobodni, a neučinkoviti.« Gre torej za demitologizacijo emancipatornega potenciala kulture, posebej filma. Zakaj v Zupančevih dokumentarcih o tem ni niti besede in podobe, je zdaj že jasno.

Žilnik na koncu enournega portreta o sebi v kamero s ciničnim nasmeškom Zupancu za kamero predlaga, naj za konec zavrti njegov kratki filmček EXIT ujutru. Poglejte si ga, mislim Žilnikov filmček. Upam, da je to Žilnikova lucidna šala na Zupančev dokumentarec.

Že davno tega je Eisenstein neuspešno poskušal »zrežirati« Marxov Kapital. Žilnik pa ni nikoli dokončal filma Freedom or Cartoons, prav tako s Kapitalom navdahnjenega. Predstavljajte si, da Zupanc posname dokumentarec o Kapitalu. Ali celo »edinstveni« trojček dokumentarcev: Kapital, Marx in še Engels. Predlagam mu, naj si naslov izposodi iz Žilnikove knjižice. Ali pa raje ne. Naj raje posname dokumentarec o Puljskem filmskem festivalu. Tako bo najbolje za vse.