(Ne)pričakovana praznost letenja

(Ne)pričakovana praznost letenja

Recenzija izdelka
2. 2. 2015 - 13.00
 / Kinobar

Raymond Carver je nekoč zapisal »I can't do it. I am too nervous to eat pie.« Ob tem bi morda potrebovali zadostno umeščenost zapisanega v kontekst. Ampak ker smo sami malo nervozni, preidimo k bistvu. Alejandro González Iñárritu, režiser filma Birdman, je že v najavni špici uporabil enega izmed Carverjevih citatov, v sami zgodbi filma pa adaptacijo njegove kratke proze What we talk about when we talk about love. Iñárritu je prvič postavil scenarij v epicenter ego spopadov, ZDA, New York, natančneje Broadway. .Prav tako je prerezal z zgodovino snemanja dram, kot sta Amores Perros in 21 gramov, ki te s težo vsebine kot cigaretni dim potegnejo vase, a tudi naselijo pljuča.

Soglasno je Birdman etiketiran kot črna komedija oz. satira. V osrednji proces razvoja naracije postavlja filmsko zvezdo Riggana, ki ga igra bivši Batman in Beeteljuice, Michael Keaton. Svoj hot spot pod žarometi, prislužen z igranjem v kostumu Človeka ptiča, ne Rigganu ne kritikom ne izpolnjuje obrazca številka 1: pravi igralec. Tako se Riggan spusti z obronkov stolpnic na gledališki oder kar v treh vlogah; režiserja, dramaturga in glavnega igralca. V takšno pito bi vsak s pomislekom zagrizel. Iñárritu pa je želel, ali bolje vsaj poskušal, ekstrahirati banalnost problemov 21. stoletja. Ironiziral je moč sodobnih medijev, ki so na razpolago množici in dajejo možnost vsakemu, da postane scenarist, režiser in igralec. Spoznanje, da kvaliteta ne šteje, in zlato pravilo, da nobena publiciteta dejansko ni slaba, vendar je nujno zlo, postaneta vodilo in motiv ustvarjalnega procesa. Tako filmskega kot gledališkega znotraj filma.

Iñárritu si je zadal težko nalogo, saj je zgodbo, v kateri bi vsak prepoznal dvome v svoje delo in pizdarije, ki eksplodirajo dnevno človeku v obraz, marginaliziral v igralsko-spektakelski industriji. Izrabil je kontrapozicijo forme in vsebine. Film je skanaliziral preko dolgega kadra, pri katerem se je sicer mojstrsko odrezal Emmanuel Lubezki, skozi bobnič pa je spustil udarni solistični bobnarski ritem Antonia Sancheza.

Fluidnost glasbe in fotografije takoj posrkata v labirintsko zaodrsko dogajanje, ki ima pejotlske učinke. Pozicija gledalca, kot refleksije zmožnega, je paralizirana, saj nam režiser ne pusti niti zadihati in ovrednotiti izrečenega. V glavi se ustvari vakuum ali pa sprožilec, ki lansira krogle v obliki svinčene solate. V slednjem primeru gre za dejstvo, da je scenarij, ki ga je Iñárritu spisal s tremi scenaristi, prešvican s plehkostjo krilatic. Govorica glavnih akterjev v filmu je zreducirana na dolgočasne dialoge in humor iz holivudskih blockbusterjev, ki bi jih do resničnega absurda pripeljal samo kakšen Schwarzenegger. Genialnost takšne manipulacije bi lahko našli tudi v dovršeno posnetih reklamah za pralne praške, a jim najbrž ne bi vsesplošno podeljevali oskarjev.

Obrnemo se lahko na samo komunikacijsko raven med igralci. Izkaže se kot docela neobstoječa. Liki so distancirani, dajejo občutek, da so šele prišli na svet, in uporabljajo govorni aparat, ki premore 500 besed. Ženske vloge so stereotipno zajete; prevarana žena, zdaj kvazi prijateljica; rehabilitirana wannabe uporniška hči; zapostavljena ljubica in histerična soigralka, ki hlepi po uspehu. Prajuha vseh emancipiranih ženskih glasov, ki s svojimi hendikepi kličejo po pozornosti človeka ptiča. Predvsem mučen je prizor, ko želi Riggan končno igrati očetovsko vlogo v najbolj paranoidni sceni družinske komedije. Zavoha joint in popizdi, v obraz pa mu hčerka razodene globoko misel, da je vse nepomembno in da je on sam v občem smislu nepomemben. Intenziven, a impulzivno nepreviden prizor o otrokovi zoperstavitvi majavi avtoriteti, ki ponudi zgolj vesoljske oči mlade Emme Stone.

Edini lik v filmu, ki resnično deluje, je Nortonov. Njegova igra je briljantna iz enega razloga. Zaradi njegove arogantne drže, »jaz živim za oder in sem Meryl Streep odra«, ga lahko sovražimo. Do vseh ostalih igralcev zaradi njihove mlačne odtujenosti ne moremo prodreti. Čeprav ima Keaton nastavke za odličnost, ni prepričljiv, ker gledalca pušča indiferentnega; ne smili se nam, ne sovražimo ga, a ga nimamo niti pretirano radi. Z njim bi se lahko poistovetil samo gledališki igralec srednjih let s predhodno kariero v filmskih uspešnicah. Njegov lik je prespecifičen, četudi je Iñárritu ciljal na povsem realno sliko človeka, ki premaguje samega sebe.

V vse to je vpleten še notranji dialog, ki se odvija v Rigganu. Ta alterego, ki ga prepričuje, da zmore in da se lahko dvigne, oziroma je že nad vsemi. Ima krila in lahko se ponovno rodi izza maske superheroja ter postane pravi ljubljenec resničnega sveta, ki ga očitno zapovedujejo fejsbukaši, twiteraši in zelo resni kritiki.

S surrealističnimi režiserjevimi vložki se tako odvijajo metaprizori, ki imajo zgolj efekt zaustavitve zgoščenega prostora in časa v zgodbi in delujejo preprosto smešno. Že res, da je sama slika, kjer v ozadju velik ptič ves čas čivka, kako naj postopa in kako naj ne obupa, parodija nekega nevidnega glasu. A na tej točki lahko postane tudi žaljiva, saj polarizira z dejanskimi bolezenskimi znaki ljudi, ki jim ni glavna okupacija dobra ali slaba kritika neke predstave. Paralele Birdmana bi lahko potegnili s Cassavetesovo Premiero iz 1977, ki ima podobno premiso z glavno igralko, ki jo oblega duh mlade oboževalke, preminule v nesreči pred njenimi očmi. In ta duh, kot Rigganu njegov človek ptič, pomaga pri strukturiranju vloge in premagovanju strahu. Popolna destrukcija in ponovna upgrade verzija v Človeka igralca.

Iñárritu ni ustvaril nekaj novega, kar bi si zaslužilo oznako mojstrovine. Ustvaril je adaptacijo vseh videnih in poznanih zakulisij industrije, ki ji sam pripada. Postavil jo je v čas, ko si vsi lahko privoščijo pet minut letenja. V prostor, ki med ljudmi vzpostavlja virtualne kanale in človeški pretok informacij preko čutnih kanalov odtujuje. Poigrava se s konglomeratom čustvenih bremenitev in tegob, da bi prikazal, da je igralec človek, ki mora igrati človeka. Ravno na tem mestu mu spodleti in s preproste satire zaide v norčevanje. A ne iz igralskega poklica, temveč iz človeka. Ob tem, če na koncu res lahko prevlada forma nad vsebino, pa v razmislek še enkrat Carver: »That's all we have, finally, the words, and they had better be the right ones.«

 

http://www.youtube.com/watch?v=uJfLoE6hanc 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

You write a couple of paragraphs, and you know what, none of this costs you fucking anything. You risk nothing. Nothing, nothing, nothing. Well, I'm a fucking actor. This play cost me everything.

in... eles je povedal vse.

"You write a couple of paragraphs, and you know what, none of this costs you fucking anything. You risk nothing. Nothing, nothing, nothing. Well, I'm a fucking actor. This play cost me everything."

kill me, še en teh patetičnih citatov iz filma

Bi še kaj napisal pa se bojim, da bo preveč patetično...

včasih kritika pove več o kritiku, kot pa o filmu

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.