Nesrečna vrnitev v Manderley

Nesrečna vrnitev v Manderley

Kulturna ali glasbena novica
18. 11. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Rimejki kultnih filmov, so vedno drzen podvig. Če je ta kulten film Hitchcockovo delo, pa je morda ta podvig že predrzen. Tako se je izkazalo tudi ob novi filmski adaptaciji gotskega romana Rebecca pisateljice Daphne du Maurier iz leta 1938. Alfred Hitchcock je zgodbo o vseprisotnem duhu enigmatične Rebecce že dve leti kasneje še v črnobeli tehniki prvi prenesel na filmska platna. Pod režijo letošnje Netflixove ekranizacije pa se je podpisal angleški režiser Ben Wheatley, ki se je dosedaj bolj posvečal akcijskim filmom in kriminalkam, kot so Končni obračun, Spisek za odstrel in Stolpnica. 

V čevlje mlade služkinje, ki se ji življenje, ko se povzpne od obubožane sirote do nove gospodarice slavnega posestva Manderley, čez noč obrne na glavo, je stopila Lily James. Njen lik, kot v knjigi, nima imena, dokler ne postane druga žena skrivnostnega vdovca Maxima de Winterja, ki je prvo ženo Rebecco izgubil pred enim letom. A de Winter v interpretaciji Armieja Hammerja ni prav nič skrivnosten. Nekarizmatični Hammerjev de Winter je s ponarejenim britanskim naglasom prazen, pust lik in spričo tega eden ključnih razlogov, da film ne deluje. Gledalcev nikakor ne uspe prepričati, da je gospod in pravi aristokrat. K temu pripomore tudi kostumografija, ki ga ves čas odeva v rumene suknjiče in peščene barvne kombinacije, ki kričijo vse kaj drugega kot buži. Tudi nastop James v vlogi njegove druge žene je šibek in mestoma patetičen. Vlogo gospe de Winter odigra presuvereno. Razklanost, izgubljenost in tesnoba, ki določajo njen lik, ko se nenadoma, kot zamenjava izjemne predhodnice Rebecce, znajde v hladni aristokratski družbi, sploh ne pridejo do izraza.

Obe vlogi sta podeljeni napačnima igralcema in lika protagonistov narobe zastavljena, med njima tudi ni prave kemije. De Winter je v romanu dvainštiridesetletni vdovec in bodoča gospa de Winter naivno dekle v zgodnjih dvajsetih, s čimer se avtomatsko vzpostavita drugačna dinamika in razmerje moči kot med Hammerjem in James, ki sta oba v zgodnjih tridesetih. Majhno razliko v letih med njima bi v drugačnih okoliščinah sicer veselo pozdravili, saj je hollywoodski trend gromozanskih age gapov že na meji okusnega. 

Izstopajoč pa je lik gospe Danvers, glavne hišne oskrbnice, ki se ne more sprijazniti s smrtjo svoje prejšnje gospodarice. Kristin Scott Thomas uspe z minimalnimi gestami, strogim pogledom in rahlo privihanimi tesno stisnjenimi ustnicami subtilno prikazati hladno sovražnost odnosa z novo gospo de Winter. Hkrati jasno nakaže oskrbničino fanatično obsedenost z Rebecco. Lezbični podtekst njene zagledanosti v nekdanjo gospodarico bi si sicer v novi različici filma lahko dovolil več drznosti in inovativnosti. A namesto tega v interpretaciji gospe Danvers, ki ji Scott Thomas vdahne več človečnosti, razvodeni  srhljivost lika. 

Odliki romana - stopnjevanje napetosti in nepričakovan obrat - film obravnava klišejsko in dolgočasno. Od romantičnega trilerja nista ostala niti romantika niti triler. Eden od krivcev za pomanjkanje mrakobne atmosfere, tako ključne za uspeh romana, je kinematografija Laurieja Rosa, Wheatleyjevega večkratnega sodelavca. Posnetki narave in bogatih interierjev so sicer prelepi, a popolnoma neustrezni.  Na začetku filma, ko se protagonista spoznata na počitnicah v Monte Carlu, je kinematografija prav kičasto idilična in  prežeta s toplimi barvami, po vrnitvi v Manderley pa še vedno prenasičena, samo hladneje obarvana. Filmska glasba skladatelja Clinta Mansella, ki je med drugim skladal za filma Črni labod in Rekviem za sanje, poskuša suspenz vsiliti in, kot je običajno za filmsko glasbo, manipulirati z gledalčevimi čustvi, a v Rebecci včasih podčrtava čustva, ki z dogajanjem nimajo prav nič skupnega. 

V romanu je žensko ljubosumje posebej poudarjeno. Ko  novopečena gospa de Winter prispe v Manderley, takoj občuti, da se s prejšnjo gospodarico tega veličastnega posestva ne bo mogla kosati. Dvorec je, četudi je Rebecca že eno leto mrtva, še vedno pod njenim vplivom. Njene sobane ostajajo nedotaknjene, na srebrni krtači z vrezano črko R je šop njenih las, na mizi njena neodgovorjena pisma in na meniju njena najljubša omaka. Še pomembnejše je, da je pod Rebeccinim vplivom tudi de Winter. Novopečena gospa de Winter ve, da stopa v prevelike čevlje, a vseeno vstopi in nerodno stopiclja. Rebecca jo popolnoma obsede, vročično sanja o njej. Tudi za filmsko gospo de Winter pride trenutek olajšanja in odrešitve, ko ji mož prizna svojo umazano skrivnost: Rebecco je tako zelo sovražil, da jo je tudi ubil. In gospa de Winter seveda veliko lažje sprejme umor kot misel, da bi bil njen mož zaljubljen v bivšo. Razumljivo. 

Podoba Rebecce, ki je očarala čisto vsakogar in je še kako živa v spominu vseh, ki so jo spoznali, v gledalčevih očeh ne zaživi. Liki jo opisujejo kot, citiramo, “najlepše bitje na svetu”, konec citata, kot popolno gostiteljico in idealno ženo, a vse to so le prazne izjave, ki gledalcem ne ponudijo dovolj, da bi se razbohotila njihova domišljija. Ko ljubosumna gospa de Winter po Rebeccinem zgledu v Manderleyju ponovno obudi veličasten ples v maskah, se nevede našemi v ravno  tisto masko, ki si jo je nekoč nadela Rebecca, kar povzroči pravi mali škandal. Gospa de Winter je potem tako travmatizirana, da jo popade omotična blodnjavost, v kateri jo zasleduje slab privid Rebecce. Ta edina vizualna upodobitev Rebecce žal uniči še tisto malo misterioznosti in idealizacije lika, ki ga pripovedi vzpostavijo.  

Dve uri sta bili prekratki za vse ključne dogodke v romanu, v katerem se dogajanje odvija s svetlobno hitrostjo. Scenarij je precej piškav sad skupnega dela scenaristov Jane Goldman, Joeja Shrapnela in Anne Waterhouse. Še posebej moteč je izumetničen in banalen dialog, ki med liki ne uspe vzpostaviti nobenih pristnih odnosov, hkrati pa tudi ne podati dovolj informacij o ozadju ter motivaciji nastopajočih oseb. Namenjen je samo površnemu napredovanju zgodbe. Tudi montaža, s pretiranim poudarkom na kvaziemocionalnih bližnjih posnetkih, ovira taktnejše razvijanje pripovedi. Namesto da bi gledalcem pokazali, kar morajo videti, da bodo like in njihova dejanja razumeli, raje prikazujejo razvlečena pomenljiva vzdihovanja, tako pa vse izpade samo melodramatično. 

Modernizirana podoba 80 let stare zgodbe, kot smo pri Netflixu že vajeni, ne prinaša čisto nič novega. Kvečjemu je v svoji modernosti film konservativen. Erotična frustracija in obsesija nedolžne gospe de Winter z Rebecco, hrepenenje gospe Danvers in globoko zakopane skrivnosti Maxima de Winterja so le bled odsev romana. Wheatley je resda poskrbel, da smo zopet sanjali o vrnitvi v Manderley, a so bile te sanje, tako kot za gospo de Winter, prava nočna mora.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.