Slovenci dobro vemo, da mirni jezerski gladini predhodi ne toliko boj kot mesarsko klanje. To zdaj vedo tudi Kitajci. In z njimi ves svet. Preden se je besno bučanje jezera Čangdžin povsem zgladilo pod svobodnim soncem, končno spet na svoji zemlji, ga je pretresel in opustošil nepredstavljiv peklenski ogenj. Tako je, na osvobojenem ozemlju današnje Severne Koreje, ki jo v naših logih ponavadi prehitro popljuvamo kot najbolj nesvobodno državo na svetu. In temu apokaliptičnemu, a neizbežno katarzičnemu razčefukovanju je namenjen današnji Kinobar.

Čisto na kratko malček pavšalnega zgodovinskega konteksta. Korejska vojna. Zlobni komunisti pod vodstvom Kim Il Sunga ter s podporo Sovjetske zveze in sveže ustanovljene Ljudske republike Kitajske so želeli združiti korejski narod, čemur so se z zaledjem Organizacije združenih narodov, posebej Združenih držav Amerike, uprli na jugu polotoka. Severnjaki so najprej skoraj podjarmili oziroma osvobodili južnjake, nakar se vmešajo čete OZN oziroma ZDA, ki jih zgonijo daleč nazaj do meje z nelegitimno Kitajsko. Kajti Združeni narodi so ravnokar priznali tajvansko tako imenovano Republiko Kitajsko. Zato jih je Sovjetska zveza bojkotirala. Tik pred porazom Severnih Korejcev se v vojno vključijo čete komunistične Prostovoljne kitajske armade in južne zaveznike porinejo globoko na jug. Vojni ping pong se nadaljuje do leta 1953, ko se meja med severom in jugom ustali na 38. vzporedniku, kjer se nahaja še danes. Tokrat recenzirani film se loti prav omenjenega kitajskega posredovanja.

Eno od meril za uspeh ali veličino kakšnega filma, posebej tistih, nagnjenih k spektaklu, kakršen je tudi naš današnji, so številke. Kraljice teh številk pa so monetarni seštevki. Bitka na jezeru Čangdžin je najdražji kitajski film vseh časov in drugi najdobičkonosnejši film na svetu v letu 2021. Prehitel ga je zadnji Spider-Man. Naročnik filma je Oddelek za publiciteto Centralnega komiteja Kitajske komunistične partije. Povod pa strankina stota obletnica, ki so jo med drugim obeležili s pričujočim filmom. Ta je tako, bi rekli pavšalno, del propagandnega stroja neke ideologije, v našem primeru poistovetene s kitajsko partijo, državo in narodom. V tem smislu je njegov najbrž najboljši predhodnik Eisensteinov Oktober. Takšni filmi, namenjeni ustoličevanju neke entitete, nam na naših prostorih niso tuji, če se spomnimo Bitke na Neretvi ali matere slovenskega filma Na svoji zemlji. Oba povsem pravilno ustoličita partizanski boj kot temelj druge Jugoslavije in naših današnjih držav. Žal so v naših časih takšne opombe potrebne.

Nazaj k Bitki. Bolj od same vsebine – ta je bolj ali manj predvidljiva in zato ne preveč razburljiva – je fascinantna široka uporaba tako rekoč vseh trikov propagandnega žanra. In s tem ne mislimo kakšnih togih maoističnih ali totalitarnih mitologij in bizarnih zgodb o čudesih socializma, temveč apropriacijo fintic, s katerimi nas že desetletja v jok spravlja hollywoodska filmska mašinerija. Če za domoljubje na Kitajskem skrbi partija, pri nas na zahodu za to skrbi veliki biznis. Na pamet nam prihajajo spektakli in hiti zadnjih desetletij, Pearl Harbor, Patriot, Bili smo vojaki, Midway. Krasen podatek z internetov je, da bi moral naše Jezero menda režirati sam Roland Emerich, Steven Spielberg za reveže, kralj ameriškega domoljubja in avtor Dneva neodvisnosti. To mu je menda preprečil – kitajski virus. Namesto njega se pod film podpisujejo Čen Kajge, Cui Hark in Dante Lam.

In v tej igri na primitivne primarne emocije je kitajsko Jezero učinkovitejše od vseh omenjenih spektakularnih žajfnic. Ima tako rekoč vse. Družinski roman: globoka ljubezen do staršev, tragična izguba padlega, zaščitniško zafrkavanje mlajšega brata. Vojno pripoved: neločljiva pripadnost, objestno zajebavanje med tovariši, težka bridkost ob padlih borcih. Nemogočo nalogo: najmočnejša armada na svetu pred pragom domovine. In nenazadnje vizualni spektakel. Slika je tako HD, da je videti kot narisana, gromozanskosti bojnih prizorišč in številčnosti statistov – Ljudska osvobodilna vojska jih je menda priskrbela 70.000 – parirajo le računalniško generirani posebni efekti, mestoma objestno virtuozni. Ni prašca v eksploziji, ki ga v ultra visoki ločljivosti in ekstremno upočasnjenem posnetku ne bi mogla zaobjeti nemogoče premikajoča se kamera. Kar vse pospremi večnivojska orkestralna glasba, od medčloveško intimnih tonov prek vojnega bobnenja do epske očetnjavske polnosti. Če je eden od momentov filmskega medija gonjenje mej možnega na premični sliki, ko občinstvo beži pred vanje pikirajočo lokomotivo, lahko le obžalujemo, da pri nas filma nismo mogli videti na velikem platnu.

Temu dodajmo še: Amerikanci kot stereotipizirani okupatorji, arogantni tujci z najnovejšo bojno opremo, ki se bašejo s pečenim puranom, medtem ko naši kitajski prostovoljci jedo male mrzle gomolje krompirja. In voditelj Mao, moder in odločen. Partijo čaka toliko dela, da se najraje ne bi bíl. A iti v vojno je nuja, da prihodnjim generacijam ne bo treba. Med padlimi borci je tudi njegov sin. Kot pri vsakem dobrem propagandnem gradivu iz historičnosti filma vejejo ključni momenti tukaj in zdaj. Zaostreni odnosi med velesilama, nova hladna vojna, Tajvan. Mao ga v filmu eksplicitno omeni kot del Kitajske. In sinofobi kričijo: »Propaganda na delu«, protiimperialisti vračajo: »A v ZDA je kako drugače?!«, medtem ko komunistom prihaja: »Fak, a obstaja kaj bolj kul kot Mao, ko prižiga čik za čikom?!« Svet pa gre dalje.

Bitki na Jezeru Čangdžin bi tako lahko rekli blockbuster s kitajskimi karakteristikami. Podoba filma nekoliko spominja na stereotipne maoistične slike; delavci delajo, kmetje žanjejo, partija vodi, vse naslikano precej realistično, a v prijetnih, toplih barvah, z nasmehljanimi obrazi, vse pa je skozinskoz pretkano z omenjenim emotivnim solzenjem, od katerega se nam nepripravljenim topi srce. Kljub Ujgurom, Tibetu, globalnemu merjenju kurcev, domnevno šepajoči ekonomiji, je, naj nam je všeč ali ne, nepovratno dejstvo, da Kitajska ni bila še nikoli močnejša. Da ne bo šla nikamor. In nemara smo v tem trenutku priča zametkom neke nove globalne hegemonije, ravno kar je v končni fazi funkcija našega filma. Nadaljevanje je menda tik pred vrati. In z njim morda nov sistem vrednot. Kitajske sanje. Če povprečni ameriški Joe po vrnitvi z bojišča stremi odpreti malo do srednje veliko podjetje, da bi potem ves osvobojen prosperiral, protagonist našega filma Vu Šjanli pred napotitvijo na veličastno bitko štarta z druge pozicije. Država je njegovi družini, ki je desetletja živela na barakastih barkah, dodelila zemljo. Staršem bo zgradil hišo. Nemara bo to obraz prihodnjih stremljenj slehernika. Sori, Janša, Tajvan in Litva.

*

Slika: vojaki Kitajske ljudske prostovoljne armade, picryl.com