Ena slavnejših dilem iz časov predvojne filmske teorije se vrti okrog problematičnih odnosov med časom, smrtjo ter gibljivo podobo. Je projicirana slika res prepojena z duhom smrti in umiranja, z neizbežno mislijo, da figure na platnu danes morda - ali pa kar zagotovo - niso več takšne kot takrat, ko jih je na svoj kolut zajela filmska kamera? Morda so čisto vsa projicirana telesa v resničnem svetu že zdavnaj umrla, kar bi seveda pomenilo, da je film pravzaprav zgolj metoda za izkopavanje in reanimacijo mrtvecev. In kaj, ko filmski objektiv po nesreči ali pa namerno zajame prizore resnične človeške smrti, ki jo vsaka nadaljnja projekcija nato vedno znova uprizarja ter še neštetokrat postavi na ogled? Nam filmski medij res prinaša »smrt vsako popoldne«, kot temu pravi André Bazin? Je film v resnici samo sredstvo za nenehno, neomejeno ponavljanje tistega najbolj neponovljivega dogodka?

To so nekatera vprašanja, ki se nam porajajo ob filmih katalonskega eksperimentatorja Alberta Serre. Smrt Ludvika XIV., Serrin četrti celovečerec in naslednik filma Zgodba moje smrti izpred štirih let, je svojo turnejo po festivalskem okrožju opravil že lani spomladi, ob priložnosti njegovega nedavnega prihoda v severnoameriške kinematografe pa se mu danes posvečamo še v Kinobaru.

Serro je kot ustvarjalca težko kategorizirati, ne toliko zaradi morebitne estetske muhavosti, temveč prej zaradi Katalončevega spretnega manevriranja med svetovi arthouse filma ter sodobne galerijske umetnosti. Serra je enako domač na evroameriškem festivalskem terenu kot med belimi zidovi globalnega sveta umetnosti. Vendar ne glede na prostor, v katerem Serra razstavlja, njegova stilistika ostaja presenetljivo stabilna. Singularity oziroma Edinstvenost, naslov Serrine petkanalne video instalacije, prvič prikazane na preteklem beneškem bienalu ter leto kasneje še na filmskem festivalu v Torontu, bi lahko enako dobro služil kot jedrnata označba režiserjevega opusa kot takega. Opravka imamo z zares ekscentričnim estetom, ki svojo čudaškost skrbno ohranja tudi v lastni pojavi ter javnih nastopih – za lažjo ponazoritev poslušajte le katerega izmed njegovih bizarnih intervjujev.

Serra je neuklonljiv romantizer s posebno vnemo za faktično nenatančne predelave zgodovinsko-mitološko-literarnih figur – v svojih treh dosedanjih celovečercih je na platno spravil že Don Kihota, Jezusa, Drakulo in Casanovo - zadnja dva kar v istem filmu. Občasno ga komentatorji opredelijo za zgolj še enega izmed mnogih predstavnikov trenda takoimenovanega počasnega filma, ki s svojimi desetminutnimi neprekinjenimi kadri po svetovnih artfilmskih zatočiščih rije že dobro desetletje. Vendar pa se namesto na terenu kontemplativne filmske produkcije Serra s svojimi zgodovinsko-biografskimi kreacijami vsaj na prvi pogled nahaja precej bližje žanrskim konvencijam biopica in kostumske drame. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Smrt Ludvika XIV.

Ludvik XIV. se avgusta 1715, v 76. letu starosti, pritoži nad blago bolečino v spodnjem delu stegna. 24 dni kasneje, na prvi septembrski dan, monarh zaradi posledic gangrene umre. Serrin film je mikroskopsko osredotočen na vladarjevih poslednjih teh nekaj tednov, od prvih znakov slabosti do poslednje spovedi pri duhovniku. Vendar si kljub gosposko dekorirani sceni ter hipnotično bogati kostumografiji – takšni, ki po navadi pritiče le najbolj zavzetim historičnim dramam –, Serrin film ne prizadeva postati nikakršno biografsko obeleženje življenja in smrti nekega vladarja. Četudi se Serra poslužuje nekaterih njenih stilističnih prijemov – bleščeča mizanscena, razkošna vizualnost –, se Smrt Ludvika XIV. odločno oddaljuje od teatralnih fantazij zgodovinskega filma. Namesto veličastnih naracij o monarhovih življenjskih dosežkih nam Serra ponudi vizijo Sončnega kralja kot usihajočega telesa na robu propada. Namesto Ludvika absolutista dobimo Ludvika kot zgubanega, smrkajočega starca na vozičku.

V naslovni vlogi nastopa nihče drug kot mitični, nesmrtni Jean-Pierre Léaud, že pol stoletja ena legendarnejših igralskih figur francoskega novega vala ter frankofonskega filma kot takega. Vendar Albert Serra v pogovorih zatrjuje, da ga Léaud kot etabilirana zvezda, kot monumentalno ime evropske filmske zgodovine, kot kaj drugega kot le nadarjen igralec primernega izgleda ter starosti, ni niti najmanj zanimal. Tovrstne izjave moramo brez odlašanja označiti za to, kar brez dvoma so: popolno brezvezje. Zlahka bi Léaudev performans opredelili kot veličasten igralski tour de force, kot njegov najsuverenejši nastop tega desetletja, a v tem primeru bi fundamentalno zgrešili samo bistvo Francozove izjemnosti – ter bistvo Serrinega filma kot takega.

Četudi imamo opravka z impozantnim imenom povojne filmske zgodovine, je Léaudeva igra vse prej kot vpadljiva. Serra svojega protagonista od prvega do zadnjega kadra priklene na posteljo ali invalidski voziček, dogajanje – če bi Ludvikovemu počasnemu hiranju sploh lahko rekli dogajanje – pa osredotoči na samotno baročno sobano v vladarjevi palači. Prvi prizor, v katerem kralj v spremstvu pomagačev komajda stopica čez travnati grič, je hkrati tudi edini, v katerem Ludvika vidimo v naravi, izven zidov posestva. Po prvih minutah je monarhovih sprehodov za vedno konec; na lastnih nogah ga več ne vidimo. Zdravstveno stanje se dnevno slabša, v odsotnosti osnovnih gibalno-govornih funkcij pa Léaudu preostane zgolj še komuniciranje preko mikroskopske obrazne mimike.

Serrini večminutni kadri so pozorno osredotočeni na Léaudeve komajda razpoznavne poskuse sporazumevanja prek miniaturnih telesnih gest: trzljaj trepalnic, gubanje lica, vedno plitkejši poskusi dihanja. Tudi ko je Ludvik XIV. še daleč od sicer neizogibne smrti, nam Léaudovo izmučeno telo vsakič znova vtisne občutek, da je človek morda nekje vmes vendarle že izdihnil. Lahko bi za zaključek torej rekli, da je Smrt Ludvika XIV. presunljivo globoka, razkošna in težko razložljiva meditacija o smrtnosti ter človeškem umiranju, z Jean-Pierre Léaudem kot našim vodičem v onostranstvo. A hkrati bi s tovrstnim ovrednotenjem Alberta Serre kot rahločutnega humanista filmu naredili precej levjo uslugo. Prej bi lahko rekli, da je Smrt Ludvika XIV. film o filmu samem; o tistem, kar filmski medij že od spočetja počne zares najbolje. Domena filma je domena nenehne smrti, Albert Serra pa nas mojstrsko, četudi ekscentrično, spomni, da ni umetniške zvrsti, kjer bi bila smrt bolj doma kot v filmu – kajti smrt je, morbidno, a prav zares, vgravirana v samo jedro njegovega aparata.