Tragičnost v filmih "Sestrstvo" in "Sanjam v drugem jeziku"

Tragičnost v filmih "Sestrstvo" in "Sanjam v drugem jeziku"

Recenzija izdelka
14. 12. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Tokrat bomo obravnavali dva filma, ki sta se konec novembra odvrtela na festivalu LGBT filma. Ta je v sklopu 33. edicije kinematografska platna osvetljeval v Ljubljani, Mariboru, Bistrici ob Sotli, Idriji, na Ptuju in v Trstu. Filma Sestrstvo (Gwaat Mui, 2016) in Sanjam v drugem jeziku (Sueño en otro idioma, 2017) sta primerljiva tako po strukturi kot po tematiki. Poleg tega sta nas, vsaj med igranimi filmi, najbolj navdušila.

Pri obeh filmih se zgodba odvija s perspektive sedanjosti, ki se v preteklost ozira v konstantnih in dolgih flashbackih. Ti fragmenti osebne zgodovine so prežeti z nemalo nostalgije in imajo na sedanjost protagonistov močan emocionalen vpliv. V Sestrstvu je glavni vzgib za obujanje preteklosti smrt ljubljene osebe: film se prične s telefonskim klicem v Taiwan, ko Sei, protagonistka filma, izve, da je njena draga prijateljica Ling izgubila življenje. Posledično se Sei po skoraj dveh desetletjih, odkar sta se njuni poti ločili, vrne v rodni Macau.

Režiserka Tracy Choi je svoj prvi celovečerec prežela z nostalgijo za preteklimi odnosi, za srečnejšo mladostjo, ter za podobo Macaua v devetdesetih letih, preden se je iz mirnega naselja spremenil v veliko igralnico, namenjeno kitajskim turistom.

Protagonistkina sedanjost je močno zaznamovana s pretiranim pitjem alkohola, kar že od samega začetka zgodbe nakazuje na njen nerazrešen odnos s preteklostjo. Skozi inserte spominov na njeno mladost izvemo, da sta Sei in Ling delali v masažnem salonu, kjer sta skupaj z drugimi dekleti tvorili nakakšen "girl gang", ki se ni podrejal dominanci moških.

Ling, drznejša in izkušenejša v urbanem življenju, sprva vzame Sei pod svoje okrilje. Ko pa Ling nepričakovano zanosi, ji svojo oporo ponudi Sei. Tako se dekleti v času Lingine nosečnosti vselita v skupno stanovanje in nato v tej alternativni obliki družine skrbita za mladorojenca. Med njima se vzpostavi močna vez, ki spominja na romantično, vendar se zdi, kot da sebi tega nikoli zares ne priznata.

Tragični razpad njune družinske skupnosti je umeščen v zgodovinsko dogajanje decembra 1999, ko se odvija množična proslava ponovne podreditve Macaua kitajski nadvladi. Sei se potrta preseli v Taiwan, kjer zaživi finančno ugodno življenje s predanim možem, ki pa je ne osrečuje. Telefonski klic in Lingina smrt jo torej spodbudita, da se vrne v Macau, poišče Linginega sina ter z njim sestavi manjkajoče koščke preteklosti, vse, kar je med Ling in njo ostalo zamolčano.

Vrnitev v Macau za Sei predstavlja soočenje z bolečo izgubo iz preteklosti. Nanjo vplivata vonj in okus, dva izmed najmočnejših sprožilcev nostalgije. Vrne se namreč na kraj, kjer sta z Ling uživali v portugalskih slaščicah in tam naposled odpre svojo prodajalno. Odloči se za nadaljevanje v preteklosti prekinjene linije in ne za nadaljevanje življenja z moškim, ki ga ni nikoli ljubila.

Pri drugem filmu, Sanjam v drugem jeziku, je sprožilec spopadov s potlačeno preteklostjo mladi raziskovalec lingvistike, ki se v želji, da bi razvozlal izumirajoči jezik zikril, poda v mehiško provinco Vera Cruz, ki jo prerašča deževni gozd. Jezik plemena, ki je nekoč naseljevalo pragozd, govorita le še dva človeka, ki pa sta med seboj na smrt sprta. Mladi raziskovalec ju poskuša z diplomatskim odnosom in veliko vnemo do te starodavne kulture pobotati. Oba protagonista, Isauro in Evaristo, sta ostarela moška, ki vsak v svoji koči trmasto vztrajata pri ignoriranju drugega. Prizadevnost mladega raziskovalca pa naposled vendarle omehča njuno zamero. Film nam preko flashbackov v njuno mladost postopoma razkrije, da sta bila ljubimca, dokler se ni Evaristo poročil in skušal potlačiti ljubezni do Isaura, ki to ljubezen še vedno goji.

Kljub temu, da zamera greni življenje obema, se zdi sprava skoraj nemogoča. Podobno kot pri prvem filmu je tudi v tem močno prisotna nostalgija po mladosti, le da so tu, na Evaristovi strani, prisotni zanikanje, sram in krivda. Ko po 50 letih vendarle spet spregovorita, ju jezik, ki ga nihče drug ne razume, povrne v preteklost in za kratko obdobje na njuna obraza prikliče veselje in obudi prijateljstvo. Sled optimizma pa se kmalu razblini, saj Evaristo ne prenese dotika Isaurove roke, ki skuša najti davno izgubljeno bližino. Agresija in jeza, ki izbruhneta v Evaristu, sta usodna za nežno Isaurovo srce, ki odpove od globoke žalosti.

Zvočno in vizualno dovršen film to čustveno zgodbo sredi pragozda popestri še z elementi magičnega realizma. Tako se v vsakdanjost vriva magija, ki nakazuje ne le možnost globljega smisla sicer dveh zapravljenih življenj, ampak tudi še eno priložnost za spravo po Isuarovi smrti. Vsi pripadniki plemena, ki so govorili zikril, se namreč po smrti odpravijo v votlino sredi džungle, kjer naprej veselo prebivajo. Obenem njihov jezik govorita in razumeta tudi živalski in rastlinski svet, ki se po svoje odzivata tudi na žalostno prepiranje med Evaristom in Isaurom.

Evaristo je lik nekoga, ki je vse priložnosti za spravo zamudil in poteptal ter raje živi v samozanikanju, kot da bi priznal svoja čustva do Isaura. Režiser mu prav s pomočjo tega magičnega elementa ponudi še eno priložnost, ki je v življenju sicer ni. Po Isaurovi smrti ga namreč cel pragozd pozove, naj se še sam spusti v votlino, kjer ga čaka Isauro, kar Evaristo tudi stori.

Pogum, pravičnost in sočutnost so nekatere vrste moralnega dobrega, med katerimi lahko pride do tragičnega konflikta. Kot ugotavlja Isaiah Berlin v Štirih esejih o svobodi (1969), je svet, ki ga srečujemo v običajni izkušnji, svet, v katerem smo soočeni z absolutnimi izbirami, zato udejanjenje nekaterih neogibno pomeni žrtvovanje drugih.

Vsi štirje glavni liki iz obeh filmov izberejo življenje v čustveni osami in zanikanju, kar se ne izkaže za najboljšo izbiro, o kateri se, vsaj v tostranskem življenju, da premisliti. Tragedije pogosto ne nudijo odgovora na vprašanje, zakaj so nekatera življenja strta in pohabljena onkraj meja vzdržnega. Kot ugotavlja Terry Eagelton, je edini odgovor v neuklonljivosti, s katero se tragedija spopada s temi problemi. Eagelton ugotavlja tudi, da je tragedija v svoji najsilnejši obliki vprašanje brez odgovora.

Pri obeh obravnavanih filmih se protagonisti nahajajo v nevzdržnem položaju v sedanjosti. Če se v Sestrstvu Sei utaplja v alkoholu, se v drugem filmu Ernesto omamlja z gledanjem televizije, Isauro pa smisel najdeva v svetu mističnih prednikov. Vse tri like muči "ontološka tesnoba", občutek, da smo nesmiselno, odvečno bitje, kot se je izrazil Jean-Paul Sartre.

Rešitev, ki jo mehiški režiser Ernesto Contreras, v sicer močnem filmu, ponuja, je povratek v mitologijo, ki bo osmislila in razrešila vse, tudi človekove usodne napake. V tem oziru je zgodbeno bolje izpeljan film Sestrstvo, kjer se Sui odloči, da bo, četudi v jeseni življenja, zaživela v skladu s svojimi čustvi do preminule ljubezni namesto v zanikanju. Se pa v Sestrstvu nekateri prizori ponavljajo, kar bi lahko odpravila spretnejša montaža. Denimo prizor razhoda deklet se dvakrat dobesedno ponovi, za kar ni prav dobrega razloga.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness