Volčji sen

Volčji sen

Recenzija izdelka
28. 1. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Volčja druščina režiserke Crystal Moselle bi lahko bila pilot novega resničnostnega šova, ki spremlja družino Angulo. Kljub temu, da smo se udeležili premierne projekcije, smo namreč že v poštenem zaostanku glede tega, kaj se članom družine dogaja. Fantje, ki so bili do pred nekaj let dobesedno brez sekundarne socializacije, so se ta čas že srečali s svojimi idoli Brianom O. Russlom, Williamom Friedkinom, Wernerjem Herzogom in ostalimi. Obiskali so Hollywood in lokacije svojih najljubših filmov, potovali po svetu in tako ali drugače želi sadove svoje zgodbe, ki je doživela veliko potrditev z zmago v Sundanceu.

Da obnovimo: Volčja druščina je dokumentarec o šestih fantih, ki so večino svoje mladosti preživeli zaprti v stanovanju na Lower East Sideu v New Yorku in gledali filme, da bi nadomestili pomanjkanje sveta, da se jim ne bi zmešalo in da se ne bi dolgočasili. Njihov oče je namreč želel svoje otroke zaščititi pred vplivom kakršnekoli filozofije, religije in ostalih nevarnosti, kot so recimo še droge in nasilje, zato jih ni spuščal iz stanovanja. Takšno naj bi bilo izhodiše oz. približno tako se dokumentarec tudi prodaja.

Če pričakujemo nekakšno resničnostno verzijo Lanthimosovega Podočnika ali pa neke hard-core geeke, ki le podivjano bruhajo filmske citate in niso zmožni lastne misli, smo presenečeni nad njihovo samorefleksivnostjo in artikuliranostjo. Večino časa namreč delujejo kot precej navadni mulci, ki jim filmska izkušnja pomaga opisovati svet, drevesa v parku ali plažo na Coney Islandu. Nič takega torej, česar ne bi poznali že vsaj od tistega famoznega prvega stavka Gibsonovega Nevromanta, da je nebo spominjalo na barvo televizijskega ekrana.

Zato je presenetljivo, da njihova izkušnja, ki bi morala biti glavni razlog, zakaj je bil film sploh posnet, velikokrat izostane. Osvežujoče je sicer, da film šest bratov ne viktimizira, a po drugi strani se zdi, da njihovo izkušnjo reducira na nekaj privlačnih enovrstičnic. O njihovem konkretnem življenju v stanovanju, razen par inscenacij filmov, v resnici izvemo bolj malo: “Bilo je težko”, “Mnogim drugim bi se utrgalo,” “Še vedno me je strah.”

Morda o tem le niso hoteli govoriti, kar je razumljivo, a gre dokumentarcu na škodo - kot da dokumentarec na neki točki mora biti malo vsiljiv in mora potisniti svoje portretirance v cono, kamor morda sami ne bi šli prostovoljno. Sicer jim je prepuščena vsa direktiva. Oziroma kot je občutek v Volčji druščini: kamera je tam zato, da pred njo igrajo in povejo toliko in tisto zgodbo, kot jo hočejo sami povedati.

Primer je spomin na prvi pobeg enega od bratov iz stanovanja. To na nek način revolucionarno dejanje je obravnavano zgolj na ravni dogajanja. Izvemo, da je šel v banko, v trgovino, da je imel masko Mike Myersa, da so ga aretirali in poslali k psihiatru. Dogodek v pripovedi služi zato, da sproži plaz osamosvajanja, pot proti srečnemu koncu, ostale posledice na akterje pa ostajajo nedostopne. Izvemo le, da so bili vsi veseli, ko se je vrnil domov in da so mu skuhali lazanjo.

Tudi sicer se zdi, da je Volčja druščina preveč fokusirana na dogodke, zaradi česar se prikrade občutek na začetku omenjene serialnosti. Češ, pa smo spet pri Angulovih, ki so kot dinamična družina poligon za dogodke in napredovanje pripovedi same po sebi. O, Krišna si je zabril obrvi. O, specialci so jim vdrli v flet, ker so mislili, da so njihove kartonaste pištole pravo orožje. O, mama je poklicala svojo mamo po več deset letih in se spet povezala z njo.

Kot da film ne ve točno, kako govoriti o razlogu, zakaj je sploh nastal, o njihovi zaprtosti. To seveda ne pomeni, da bi moral biti deprast, ampak le to, da bi večkrat naslovil njihove medsebojne odnose in stališča. Do odnosov med sinovi samimi praktično ne pridemo, interakcije med njimi je komaj kaj. Film tako pozicionira mlade volčjake proti fotru. Šest sinov deluje kot en sam um, ki se ni nikoli sporekel glede interpretacije izhoda iz stanovanja, stalnega skupnega življenja v tesnih prostorih ali pa vsaj, kateri film bodo zvečer gledali.

Volčja druščina je očitno vtirjena proti srečnemu koncu, proti zgodbi o uspehu, v katerem se bodo vsi - razen fotra - čim bolje aktualizirali. Mama začne teči, bratje se selijo, snemajo filme, aktivistično protestirajo, se zaposlujejo, vmes pa Moselle raje podtakne še kakšno klišejsko podobo osamosvajanja - štopar v vetru - kot da bi si recimo vzela čas za vprašanje, kako za vraga se človek, ki je bil celo življenje zaprt v stanovanju, poda v svet in v njem kolikor toliko spodobno funkcionira. Brez teženja, a z manj samoumevnosti.

Volčja druščina naj bi tako prek zgodbe o volčjakih prikazovala tudi odrešilno moč filma: kako je film reševal te fante v času ujetništva, kako jim je film pomagal pri prvih korakih v svet, kako so s pomočjo filma tudi sami postali filmski junaki in kako bodo morda od filma tudi živeli. A če je kdo znal kdaj postaviti ceno za svoje usluge, je bila to zagotovo zabavna industrija.

Volčja druščina gre v Hollywood
Window Feel, prvi kratki film Mukunde Angula

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Točno tako, dobra artikulacija mojih zmedenih misli po odhodu iz kinodvorane...

o, fajni članek!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness