Wrestling z življenjem

Wrestling z življenjem

Recenzija izdelka
19. 2. 2015 - 13.00
 / Kinobar

Ob prvem površnem pogledu na film se cinično prikrade stavek ne še ena športna drama. Imeli smo Rokoborca in Punčko za milijon dolarjev, ekranizaciji, ki sicer nimata kaj dosti opraviti z ameriško glorifikacijo skupinskih športov oziroma jo presegata. Foxcatcher: Boj z norostjo ima povsem drug, mrk vpogled v ozadje celotne strukture družbe. Poleg vsega pa je za razliko od prej omenjenih filmov posnet po resničnih dogodkih.

Režiser Bennett Miller, ki je v biografsko športno dramo posegel že s filmom Moneyball in se nam dokazal še prej s Capotejem, je scenarij za Foxcatcherja gradil na zgodbi o multimilijonarju John E. du Pontu, mogulu, do obisti zjebanem v glavo. Družina du Pont je korporacija, ki si je svoje vrtoglavo premoženje nagrebla preko kemične industrije s smodnikom in strelivom. V lasti pa ima vse od npr. Teflona in Kevlarja do neoprena in lajkre. John E. du Pont pa je kot antiheroj iz stripa tega smodniškega klana, kar režiser z odrezavo hladnimi curki razkriva vse do samega konca.

Miller najprej osvetli brata rokoborca, Marka in Davida Schultza, oba olimpijska prvaka. David kot bolj izkušen, ki ga je izvrstno upodobil Mark Ruffalo, velja za absolutnega prvaka v rokoborbi. Channing Tatum, v eni svojih boljših vlog mlajšega Marka, odgovornost in večno nepremagljivost starejšega brata izkazuje v preprosti žalosti. Mark tako tudi po osvojitvi olimpijske medalje ne prileze iz svojega domovanja na obrobju ničesar, da bi prišel na nivo, kjer ni degradiran v zgolj glupega športnika. Ostaja v poznanem povprečju igric in slabe prehrane.

Premik iz ameriškega zakotja pride s povabilom du Ponta, da bi Mark živel in treniral v privatni telovadnici na njegovi posesti. Du Pont, ki ga ekranizira Steve Carell, ne izkazuje potez, ki bi kazale na živega človeka. Njegova omnipotenca je nakopičena v neskončnih finančnih sredstvih, s katerimi, meni, je moč kupiti tudi človeka. Carell je s pomočjo odlične maske, ki je vseprisotna v filmu, upodobil psihiča bogatuna, ki mu v očeh umirajo zadnji dnevi kapitalizma. Dodal je še poznano nereflektirano poveličevanje samega sebe iz The office. S tem, ko du Punt reče, da naj se ga namesto gospod kliče “golden eagle”, humorno nakazuje, da vstopamo v vase zaljubljeni freakshow.

Du Pontovi monologi protegeju Marku, o enem in edinem cilju, osvojitvi medalje, izpolnitvi ameriškega sna, iz kadra v kader odlično rušijo prav ta sen. Sam John E. du Pont, ki vzpostavi lastno Foxcatcher Farm za potrebe ameriške rokoborske reprezentance, pa kljub besedičenju ni zmožen premakniti niti kozarca vode. Njegova zakrnelost arhetipske strukture višjega stanu umira pred našimi očmi. Kljub vsemu pa je s pomočjo podreditve preko kapitala zmožen psihično poniževati druge, v resnici pa trepeta pred lastno materjo.

Miller kamero tako fokusira na tri glavne akterje, ki so vsi po malem determinirani s svojim družbenim statusom in prostorom. Tako Mark in du Pont sta samotarja, ki ju povezuje nekakšen fanatičen odnos do rokoborbe. Med njima pa se bistvene razlike kažejo v njunem zaledju in osnovnih pomenljivostih rokoborbe. Mark v rokoborbi vidi edino stvar, ki ga lahko opolnomoči, du Pontu pa predstavlja prikrito taktiko svojega manka talentov in dokazovanje materi. David ostaja edini z dejansko refleksijo svojih dejanj in urejenim družinskim življenjem. Nikoli ni pokroviteljski do Marka, le zaščitniški in bolj racionalen. V bratskem odnosu pa je to lahko utež kot tudi breme. Mark, ki želi osvajati medalje in se dokazovati predvsem bratu ali ga celo preseči, se z uklonitvijo željam du Punta dejansko uničuje. S svojo enostavnostjo, ki preraste v nov način samouničevanja in stagnacije pa v Foxcatcherski pekel kasneje potegne tudi Davida. Tako nekako oba postaneta operativca v imenu neuravnovešenega “golden eagla”.

Režiser razredno klasifikacijo zaznamuje tudi z okoljem, kjer se protagonisti gibljejo. Iz ruralnega in povprečno delavsko seže do posestva, ki ga krasijo lovske trofeje in ves nepotreben kič prestižnih družin. S prisotnostjo starejšega brata kot utelešenja patriarhalne vloge in du Pontove matere prikaže sam boj znotraj posameznih družinskih struktur. Bolestne potrditve s strani aristokratsko zategnjene matere, ki jo kot vedno odlično upodablja Vanessa Redgrave, du Pont nikoli ne doživi. Prav tako filmu dodaja ledene kocke odsotnost seksualnosti. Mark nima dekleta, te intence po ženskem dotiku niti ne pokaže. V potopitvi lojalne navezanosti na svojega pokrovitelja je zanj pripravljen narediti vse. Degradirati se na nivo postreščka, ki jemlje droge in bere v naprej napisane govore.

Filmu bi lahko očitali sterilizacijo preko odstranitve vseh banalnih elementov, ki ponavadi romantizirajo holivudske zgodbe. Zapletanje v zelo prečiščen prikaz treh oseb, ki svojo prepletenost izražajo na povsem drugačne načine. Vsi ti načini pa so globoko negativni, kar razkriva podton podreditvi kapitalističnim vrednotam. Miller je prav zaradi ohranitve tipizacije različnih karakterjev ustvaril tragičnost triade. Razkrijemo lahko zgolj, da se iz naivne nedolžnosti rodi jeza, iz trdne drže uklonitev in iz želje po nadvladi zamera.

Lahko bi predpostavili, da je bila režiserjeva intenca po zameglitvi ostalih likov, predvsem ženskih, priprava na izgradnjo nekakšnega pedagoškega erosa med du Pontom in Markom. Rokoborba kot ples, kot nakazovanje, kako s taktiko in močjo podrediš nasprotnika, s katerim si pravzaprav v nenehnem intimnem kontaktu. Intimnost pa v sebi inherentno nosi tudi nujnost bližine, ki je lahko ob nezdravem in neuravnoteženem doziranju nevarna. Bližina tako v vseh treh, Marku, Davidu in du Pontu ustvari nepremagljive distance.

Millerju je tako uspelo s Foxcatcherjem prikazati strohnele strukture ameriške družbe hlepenja po praznih plaketah in kipcih, po materializaciji, ki je brez duha razumskih in komunikacijsko pretočnih odnosov mrtva. Nasprotno pa s tezo o olimpijskem duhu razredno razdrobljeni skupinski duh delovanja dejansko privede v duh avtodestrukcije, destrukcije in izdaje. Foxcatcher si tako definitivno ne zasluži oznake zgolj ene izmed dram, temveč hardcore tragedije.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness