Anarhistična varda

Erik Valenčič je na Radiu Študent znano ime še iz časov, ko se je v Aktualno-politični redakciji udejstvoval v vlogi novinarja. Kasneje ga je večina spremljala na poti skozi prispevke Televizije Slovenija, kjer se je do afere ob odpustu odrezal v vlogi raziskovalnega novinarja. V zadnjih dneh je spet pogosto omenjano ime, saj si ob mislih na Štajersko vardo ljudje v spomin priklicujejo dokumentarni film Koalicija sovraštva, ki je nastal v njegovi režiji in po svoje napovedal trenutno dogajanje. Danes se bomo obregnili ob druge vrste boj, nastal na strani, ki se mora z domoljupi ponavadi boriti. Ne po lastni volji.

V njegovi ne več tako novi knjigi Smrt za življenje, drugemu delu avtorjeve še ne zaključene trilogije, izdanem pri Založbi Sanje v lanskem letu, se sicer tudi poigrava z dejstvi, vzetimi iz resničnega okolja, vendar tokrat ne gre za poročila z Bližnjega vzhoda ali kaj podobnega, ampak za fikcijski roman, ki bi ga lahko označili za anarhistično pravljico. V njej ne bomo našli magičnih likov ali začaranih dvorcev, vseeno pa ne vemo, kje in kdaj se dogaja oziroma je to le delno nakazano. Distopična oziroma surova in kruta sedanjost pa postreže tudi s kakšno razočarano princesko.

Zgodba govori o skupini anarhistov, ki se odločijo vzeti prihodnost v svoje roke. Skorumpirani politiki namreč njihovo državo vodijo v propad, večanje razrednih razlik in nasploh prek majhnega kroga elitistov načrtujejo, kako bodo sebi olepšali življenje. Slišit se tako znano. Mladi anarhisti, ki se zbirajo v enem od skvotov, se odločijo ukrepati s pripravo terorističnega napada na eno od gnezd, v katerem se zbirajo gospodarstveniki in politiki. V knjigi sledimo aktivnosti anarhistov, nekaj malega pa se vrti tudi okoli vodilnih mož na drugi strani.

Glede kompleksnosti ozadij avtorica teksta dodaja opombo pod črto, da prvega dela ni prebrala, kar pa ji ni oteževalo razumevanja ali vklapljanja v zgodbo, ki je, kot rečeno, drugi del trilogije, ki do danes še ni bila končana. Glavni liki, torej - anarhisti, prihajajo iz različnih okolij, kar se zdi zelo življenjsko. Malo manj, ko ugotovimo, kako prikladno je buržujsko ozadje ene od protagonistk, ki zaradi imovine poskrbi za skoraj prehitro razrešitev problema s financami, ko pride do načrtovanja napada. Ovira se na tem mestu podre v zelo kratkem času in povzroči mini deus ex machina učinek. Denar, potreben za izvedbo in pripravo dejanja, se pojavi kar naenkrat in v trenutku omogoči delovanje za naprej.

Valenčič se je pripovedi, ki je za branje primerna tudi na eno ali večtedenskemu dopustu, lotil zelo scenaristično. V vsako dogajanje vstopimo šele po pozornem opisu okolja in premikanja protagonistov. Pri tem se avtor izkaže za pronicljivega opazovalca, ki je v knjigo vključil elemente iz njemu dobro znanega okolja. V ospredje ponovno pride subkulturno podtalje, ki s pomočjo te knjige dobiva mesto bolj na planem. Da ne rečemo, da je s tem underground dobil mesto v popularni kulturi. Gre za odličen primer, kako lahko splošna javnost začne razumevati anarhiste kot ljudi, in ne kot barbare brez načel, ki plenijo nedolžne in koljejo, kar jim stopi na pot. Z izjemo ekstremističnih terorističnih nagnjenj, do obravnave katerih še pridemo. Nagnjenost k le-tem lahko razumemo kot narativen element za ustvarjanje napetosti fabule.

V tekstu so poleg splošno natančnih opisov očitne še vsebinske podobnosti z nekaterimi resničnimi organizacijami, tako v politiki kot med plebsom. Na primer organizacija Plamen, ki v knjigi predstavlja izstopajoče aktivistično študentsko gibanje, verjetno namerno spominja na domačo stranko študentskega parlamenta - Iskro, ki se po programu edina vsaj delno razlikuje od ostalih ali, bolje rečeno, program poleg organizacije zabav v resnici sploh ima. Še nekaj podobnih vzporednic bi lahko potegnili s širšo slovensko sceno, vendar nam da Valenčič jasno vedeti, da je glede na dogajanje v knjigi Slovenija tuja dežela. Dogajanje je postavljeno v namišljeno evropsko deželo, ki bi lahko bila katerakoli ali nobena.

Kako še dodatno vemo, da se zgodba ne odvija v Sloveniji? V polšali rečeno, ker uporniške skupine svoje akcije izvedejo do konca, njihova revolucija pa se začne širiti dalje in začne prevevati tudi druge frakcije. Sodobni politični boj se enkrat končno res razvije skozi prevrat, pa čeprav skozi domišljijsko zgodbo. Anarhistična distopija se torej razvija dalje, in ne izhlapi kot ponavadi. Prav zato si knjigi Smrt za življenje upamo reči tudi anarhistična pravljica.

Drugi del trilogije je, kar se tiče uporabe kemičnih zvarkov, tudi kemično preverljiv. Da pa vam ne razkrijemo spoilerjev ali - kot bi lahko prevedli - “pokvarljivčkov” ali “pokvarčkov” ali "kvarinkov", ostanimo pri tem, da je knjiga napisana napeto, proti koncu sledi razplet, ki pa ne razplete čisto vsega, zato bo pričakovanje tretjega dela mukotrpno. Do takrat se lahko pozabavamo z vsemi brezkončnimi referencami, ki nam jih podaja avtor. Tu sodijo zraven raznorazni kultni filmi in knjige, med njimi seveda tudi Anarchist Cookbook oziroma Anarhistična kuharica.

Debel špeh na nekaj sto straneh je láhko, a pomenljivo čtivo. Ponuja dober vpogled v alternativno razumevanje politično-gospodarskega dogajanja, ki bo bralcu-alternativcu dobro znano. Porajajoče nasilje v knjigi je moč razumeti na način že znanih - terorističnih, če želite - skupin, ki se znajdejo v sicer brezizhodni situaciji v nepremičnem in nepremišljenem sistemu. Ker se odločijo ukrepati in to naredijo s silo in orožjem, jih oblastniki takoj razumejo kot teroriste. Sami se imajo med tem za borce za svobodo. Gre za podobno dilemo, ki se je v zgodovini vzpostavila npr. ob dejanjih Frakcije rdeče armade, ko so Ulrike Meinhof in prijatelji delovali pod načeli svobode, mnogi pa so jih imeli za teroriste. Tanka meja med enim in drugim pojmovanjem se skozi čas širi in oža različno. Odvisno od tega, kdo je na oblasti in kakšna je vladajoča ideologija. Vseeno je vedno dobro vedeti vsaj, kaj se dogaja na obeh straneh. In ju poskusiti razumeti. Ni boljšega načina za podajanje in razumevanje teh različnih pogledov kot skozi leposlovje.

Na kratko: nekdo je to moral napisati.