Andrej Tomažin: Črvi

Andrej Tomažin: Črvi

Recenzija izdelka
4. 8. 2017 - 13.00

Tokrat predstavljamo drugo knjigo radijskega kolega Andreja Tomažina. Ker je incest očiten, se odpovedujemo vsakršnim vrednostnim sodbam, četudi tega glede na lokalne navade nikakor nismo dolžni storiti: ne zanima nas, če je knjiga dobra ali slaba, če zadovolji standarde kvalitete ali ne. Tako ali tako so to za dotično knjigo, kot bomo skušali pokazati, precej irelevantna vprašanja. Črvov torej ne priporočam niti ne odsvetujem. Nimam dovolj informacij o možgansko-telesnih stanjih, v katerih ste. Povem lahko le to, kako se je dotična knjiga poklopila z mojimi ustrojem. Zato bo ta tekst skušal biti prej priročilo glede tega, kako in kje knjigo uporabljati, kot recenzija glede same njene kvalitete.

Črvi so prvenstveno, vsaj po moji izkušnji, plažni roman. Najbolje sem jih prebavljal ravno na plaži, v polzavestnem stanju, kjer je bila moja možganska aktivnost primerljiva s kakšnim krokodilom, na 33 stopinjah. Bral sem jih lahko tudi na stranišču, v čakalnici, pozno ponoči in v ostalih trenutkih, ko sem bil preveč uničen, da bi lahko bral karkoli drugega, karkoli »bolj pametnega«, kar pa ni mišljeno v slabšalnem smislu. Kot v spremni besedi pravi Marko Bauer: »Možgani so precenjeni tako kot 'notranja' metabolizacija. Ali je res tako nujno, da gre nekaj najprej skozi kognitivni želodec, je treba prihajati do nečesa tako melodramatičnega, klimaktičnega, kot so spoznanja, dognanja, uvidi, itd.?« V tem smislu je mogoče Črve umestiti ob bok romanom Danielle Steel: v obeh primerih gre za plažno literaturo in v obeh primerih ne smemo pričakovati nikakršnega uvida. Razlogi za to pa so povsem različni.

Črvi so anti-roman in anti-drama, so brez zgodbe in brez smisla, brez vrha, padca in katarze. In ravno zato bralca vase potegnejo na način, ki ni primerljiv s pasivnim spremljanjem zgodbe, temveč prej z njenim aktivnim ustvarjanjem, ki se zgodi denimo v plažnem stanju prehoda med spanjem in budnostjo, ko se branje staplja s sanjami in fantazijami.

Črvi nimajo smisla, kar pa ne pomeni, da nimajo zelo jasne in distinktivne notranje logike. Besedilo nima jasne vzročno-posledične smeri, vselej obstaja možnost prehoda od mikro do makro nivoja, iz okolice v središče, iz miselne v telesno sfero, od dogodkov do opisov itd. Pred nami se dogaja nekakšen podivjan metuljev efekt, pomnožitev naključja v vse smeri, ki ne dopušča, da se navadimo na to, kar beremo. Zato, ker se ne navadimo, tudi ne postanemo odvisni od Črvov na plehek način, kot to velja za večino ostalega plažnega čtiva.

Zdi se, kot je poudarjeno tudi v spremni besedi, kot da bi bili Črvi pisani samo za tiste, ki so na isti valovni dolžini, četudi niso ljudje. Toda v tej skrajni hermetičnosti so Črvi tudi skrajno dostopni. Na plaži jih lahko berejo vsi. Če bi jih znali prevesti, bi se morda lahko vanje ujela tudi neka ne-človeška zavest, mnogo pametnejša ali mnogo primitivnejša: računalniki in roboti na eni strani ali krokodili in črvi na drugi strani. Ta nečloveškost pa ima čudovit stranski učinek: Črvi se izognejo klišejem, ne igrajo se z našimi pričakovanji, ne uporabljajo občih mest in referenčnih točk, ne skušajo ugajati. Definitivno bi se jim prilegalo Nietzschejevo geslo »knjiga za vse in za nikogar«.

Če knjiga ne hrani naših potreb, moramo sami vanjo investirati neko lastno aktivnost, vanjo nekaj projecirati. Ugodje, ki ga tako dobimo, je bolj kot pasivno in statično podobno sadomazohističnemu krogu, kjer je potrebno trpeti, da bi lahko sploh uživali. To povzroči zabrisanje meje med ugodjem in trpljenjem: v ugodju trpimo, ker vemo, da bomo slej ko prej trpeli, in v trpljenju uživamo, ker vemo, da nekoč pride ugodje. Zato je povsem vseeno: ugodje ali trpljenje. Nekaj podobnega velja tudi za glavne like Črvov: njihove intence so globoko vtkane v okolje, v katerem so in po katerem se gibljejo kot ostali objekti, v katerih se pretakajo afekti in akcije. V vsakem uspehu je nekaj trpkosti in v vsaki trpkosti je nekaj uspeha, okolju, za katerega se zdi, da je glavni subjekt knjige, pa je glede tega vseeno na podoben način, kot je morda avtorju vseeno za bralca knjige, ki je v njem skupaj z njenimi liki izgubljen. To ustvari nek povsem drugačen način ujetosti v knjigo od navlečenosti na plažni roman. Prej bi lahko govorili o dobesednem posrkanju v sam svet knjige, značilnim za otroške fantazijske romane, kjer je cela poanta knjige ta, kje znotraj nje najti ključ, s katerim bi lahko iz nje zbežali. Mislim, da tega ključa ni mogoče najti, kar deluje podobno kot končni nauki v kakšnem new-agerskem romanu, kjer glavni junaki po sedmih mesecih hoje po Tibetu doumejo, da je pot=cilj.

Zdi se torej, kakor da bi bil svet Črvov konstruiran pred nami, skupaj z nami. Bolj imamo občutek, da igramo shizofreno računalniško igrico, ki skače iz okolja v okolje, kot pa da beremo knjigo. In res so Črvi, čeprav so knjiga, morda bližje računalniški igrici. Gre za poskus drugačnega načina formacije same literature, za poskus tehnološke spremembe na ravni namembnosti pisave. Možno je tudi, da bodo stroji prihodnosti to knjigo uporabljali kot navodila za uporabo človeka. Glavna nenavadnost Črvov, ki jo bo po nekaj straneh najbrž opazil vsak, tako nikakor ni zvedljiva na vprašanje sloga. Ne gre za vprašanje estetike kot ene najbolj patetičnih ved, ki skuša ekonomizirati človeško ugodje in pri kateri je bilo že od vsega začetka jasno, da je plehki plažni roman vanjo vpisan kot njena dovršitev, kot tisto, kar največja množica ljudi oceni kot kvalitetno. Gre za drugačen način formacije literature, ki ji morda sploh ne bi mogli več reči literatura, saj je pri tej vrsti komunikacije »literarni užitek, ki bi jo v obliki sodbe izrekla neka vrsta opice«, neka precej postranska stvar.

Anja Radaljac je Črve primerjala s teoretsko fikcijo oziroma s fiktivno teorijo. In res: gre za mešanico konstruiranja sveta in gibanja po tem istem svetu. Kot da bi imeli vpogled v formacijo opisanega. To deluje tuje in domače obenem. Svet, ki smo mu priča, se zdi obenem naš lastni svet in svet znanstvene fantastike. Znanstvena fantastika, posebej cyber-punk, ki je v primeru Črvov jasen navdih, je znala vselej nerazločljivo zvezati psiho z geografijo in ju pomešati do nerazpoznavnosti, znotraj katere se ne čudimo več nad nenadnim preletom letečih ušes. Toda pri Črvih ne gre toliko za množenje fantazijskih elementov, temveč prej za nenavadno razlago neke navadnosti, celo banalnosti. Psihični zemljevid opravljenih poti, po katerih se sprehajamo – rudnik, tuja Metropola, mesto G. in mesto L., je podoben kot zemljevid prostorov, kjer se v vsakem od njih znova postavijo vsa pravila, ki so nerazločljiva od objektov in dogajanja, ki ga uravnavajo. Naključje, ki je obenem princip postavljanja pravil, moramo zato prej kot accident v smislu nečesa izstopajočega znotraj urejenega sveta razumeti v smislu vsesplošne randomness, kjer nič več ne more izstopati.

In random je tudi sama smer, kako potujemo po zemljevidu, ki se pred nami razkriva. Kot da bi pripovedovalcu zmanjkovalo pozornosti in bi neprestano begal, ne vedel, na kaj naj se skoncentrira. Kot da bi imeli pregled nad celoto informacij nekega sveta, obenem pa nobene zmožnosti vrednotenja in razsojanja med tem, katere od informacij so pomembne in katere ne. Kot da bi svet spremljali s pozicije vsevednega Boga, ki mu je vseeno in je izgubil vsako zmožnost zanimanja, vrednotenja in razsojanja nad svetom. Na koncu knjige imamo tako namesto končnega nauka ali duhovne obogatitve meglen zemljevid informacij, ki je zmešan z našimi plažnimi sanjarijami. Če kaj pridobimo, je to množica pol misli in pol občutij, ki jih ne shranimo samo v možgane, temveč deloma tudi nekam v podzavest, v reflekse, v prstke. Kamorkoli že, vseeno je. In na plaži lahko dokončno zaspimo.

Bral je Jernej Kaluža.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pojavljajo se neki tipi, ki zajebavajo mainstream književnost, pri čemer trdijo, da je ta bolana. In to naj bi se dogajalo ne samo na nivoju književnosti, ampak tudi teorije in glasbe.

Bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. Je pa res, da sem vedno navijal za hudobne prince.

Zelo redki vedo vsaj osnovnejše o literarnih presojah - in ti potem delijo celo nasvete. Njihova poročila so polna informacij, tehničnega jezika, predorov, pomorov in stranpoti. Včasih me skrbi za njihovo zdravje. Bojim se , da bo država nekega dne prišla z avtobusom in jih odpeljala na psihiatrijo.

Nikoli nisem čutil naklonjenosti do nasilja, toda vseeeno smo lahko očarani nad voditeljskimi sposobnosti določenih, ki se znajdejo v izrednih razmerah.
Ampak ta posel ima kar nekaj vzporednic z vojskovanjem.Nekdo je nekoč rekel, da je posel vojna brez krogel, bi se kar strinjal z njim.

Nisem edini. Skozi vso zgodovino so se ljudje ozirali k bojevnikom za zgled Hemingwajeve glavne kreposti, ki jo poznamo kot delovanje pod pritiskom.

Nehajte si pošiljati božične voščilnice, nehajte si pošiljati rojstnodnevne voščilnice. Pošljajte si zgolj čestitke za nastope na velikih tekmovanjih , maratonih in olimpijadah. Kadarkoli vidim poštni nabiralnik, kadarkoli vidim pisemsko pošiljko, pomislim na Vas.

Vsi smo hujši kot osemdesetletni rekreativni tekači, ki pretapljajo denar v drage parfume in trenirke. Rad sem trenirkar. Rada sem Harley Quinn in bognedaj, da bi bil Slipknot, ki je tako žalostno končal, plezajoč po navpični steni stolpnice. Slava Črvom in drugim strojem!

Tomažinov tekst je dinamičen, mehko-prehoden, sad načitanega in izjemnega avtorja, vendar nikakor plažen. Ni tekst, ki bi govoril o življenjskih poškodbah in težavah.Bralca obvešča, da naj izpolnjuje dolžnost razmišljanja. Ne rodimo se zato, da jemo in hodimo na stranišče. To ni primorska, to ni morje in to ni neko izi branje!

Upam, da Suicide squad ustvarja zato, ker to čuti in ne zgolj zaradi potrebe po upiranju. Ali zaradi zdravstvenega kartona.

Končal bom. Rakovica v tristolitrskem akvariju poplesava levo in desno ter išče kritje. Že vidim mojega prijatelja, kako jo bo posesal s svojo injekcijsko puško, jo izpljunil v vedro in odnesel domov.

"To ni primorska, to ni morje in to ni neko izi branje! Te povezave povedo,da misliš kot mona. Celinci ste brez globine razmišljanja, voda brez soli v glavi...

" Pojav mlajših literatov je razočaranje... in po mnenju nekaterih ljudi bi se moral potrojiti." Vprašal sem ga: "Katerih ljudi?"

Rekel je: "Ni pomemebno."

da ni vrednostne sodbe je neslana šala brez primere, incest je tako ali tako skoraj vse na tej sceni, zato je že zdaj "gensko izrojena". Ker mnenju "avtoritet" sledijo slepo le njim sorodne "ovce" kar pogumno naprej s krvoskrunstvom, koga briga...karmo?

incest, incest, incest ....ponavljaš se

incest- bebava trojna ponovitev ene besede je le še en "dosežek" izrojenih genov...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness