Shajanje, četrti roman irske avtorice Anne Enright, ki si je leta 2007 prislužil nagrado Man Booker, piše zgodbo disfunkcionalne družine: Dublin. Dvanajst otrok, irska katoliška družina. Mama bledega značaja, vedno noseča in razkrečena kot na križu, hodeč občutek kolektivne krivde. Otroci z le eno mantro: »ne povedat mamci«. Dostojanstvo vedno obvladanega očeta, omajano le zaradi »njegovega blaznega razplajanja«. Tako svojo družino predstavi pripovedovalka Veronica, ki pri svojih devetintridesetih prevzame organizacijo pogreba brata Liama, tistega brata, ki je iz lepega dečka zrasel v uničenega, zapitega moškega, ki se je z žepi, polnimi kamenja, vrgel v morje.

Življenje se za Veronico začasno ustavi. Šok ob bratovem samomoru jo pahne v padanje brez končnega udarca, v stanje konstantnega vračanja v preteklost. Če na začetku romana piše, da si želi le, da bi zgodovina prenehala drseti sem in tja po njeni glavi, je to podrsavanje pravzaprav glavno vodilo romana. Veronica nezavedno brska po spominu, med brskanjem pa naleti tudi na obdobje, v katerem so z brati in sestrami nekaj časa živeli pri babici; obdobje, v katerem je bil brat Liam, prav ta, katerega truplo zdaj čaka na pokop, pri svojih devetih letih zlorabljen.

Roman Shajanje se ukvarja z vsem tistim, o čemer ni lahko pisati, pa tudi brati ne: smrt, spolna zloraba, telesnost. A Enrightovi uspeva. S prilagoditvami ritma in tona pripovedi ob časovnih preskokih ji uspe preprečiti, da bi bralca sicer neprekinjeno naslavljanje morečih tem povsem posrkalo vase. Z neusmiljenim glasom preizprašuje anatomijo biološko pogojene, »bebave večne ljubezni«, ki preživi smrt, s surovo liričnostjo odkriva tesnobne spomine, iz njih pa s ciničnim tonom preskakuje v povsem vsakdanje trenutke popolnega, a utesnjujočega sodobnega predmestnega življenja, ki ga uteleša pripovedovalka.

Prvoosebna pripoved v nekakšnem toku zavesti oživi družinske okostnjake, ki so ob Liamovi smrti prebodli kožo in pogledali na plan. Sprašuje se, kaj, če sploh, se še drži kosti, ko niso več prekrite z determinirano telesnostjo. Pripovedovanje tu ni le preprost terapevtski proces. Je nuja ubesedenja neizrečenega, je obdukcija preteklosti in ponovno pisanje zgodovine, ki postopoma osvobaja.

Pripovedovalka nas med naključno raztresenimi spomini povleče v različna pretekla obdobja pa tudi v povsem umišljene alternativne zgodbe, ki realij pravzaprav ne presegajo, saj so vse enako verjetne. Delovanje spomina, ki, kot bralca Enrightova stalno opominja, ni vedno zanesljivo, a prav zato predstavlja še bolj verodostojen vir pripovedi, tako odločno odstopa od zgodovine, ki je bila poprej le dogovorjena zgodba o resnici.

Če je družina Hegarty v knjigi metafora za irsko družbo, katere mehanizem poganjajo občutki sramu, je spomin  otroške zlorabe metafora za spolno nasilje v irski katoliški cerkvi. Roman je reinvencija preteklega. Je obsodba zlorabe, povsem enakovredno pa tudi izjemno močna kritika zamolčane zlorabe. Je pripoved o sodobni Irski, ki jo preganjajo duhovi stare Irske, o nasprotjih med njima ter o Veronici, ki se vsaj pogojno osvobodi od ženskih tipično prevzetih vlog gospodinje in ljubimke. Je pripoved o naslovnem shajanju, ki mu je slovenski prevajalec dodal še drugoten pomen: če »The Gathering« v izvirniku namiguje na družinska srečevanja, predvsem tista ob pogrebih, nas Shajanje opomni tudi na Veronico, ki se na koncu romana zavestno odloči za vrnitev k lastni družini in tako pristane na shajanje v pomenu sobivanja.

Roman Shajanje je letos pri Cankarjevi založbi izšel v prevodu Aljaža Kovača. Prebirala ga je Petra.