Babje pesmi

Babje pesmi

Recenzija izdelka

Anna Świrszczyńska slovi kot ena najbolj svojstvenih in markantnih figur moderne poljske poezije. K mitološki teži pesničinega opusa ni doprinesla zgolj vešča spremenljivost sloga, ki izpričuje njeno mojstrskost in dovzetnost za specifike sozvočja forme in motivike, marveč zlasti preciznost njenega ženskega glasu. Temu je pripadlo mesto osrednjega hranila njenega literarnega jezika. Besede Świrszczyńske delujejo kot kri, ki nesebično oživlja veliki organizem ženskosti. Sublimirajo med mesti molka in trpljenja ter kraji ekspresije in naslade, pri čemer jih vseskozi prežarja golo žensko občutenje.

Specifično feminilno izkustvo sveta, ki predmeti vprašanja reprodukcije vzorcev ukleščene ženske zgodovine, verjetno najlepše uteleša njena pesniška zbirka Jestem baba iz leta 1972 ali Baba sem, kot se naslov prikladno prevaja v slovenščino. Za LUD Literatura jo je v lanskem letu prevedla Jana Unuk. Avtorica je zemljevid poljske lirike, ki ga je vse do njenih prvih zbirk skoraj praviloma siromašil zev prvoosebne ženske perspektive, globoko prevrela. Med drugo svetovno vojno je pesnica sodelovala v odporniškem gibanju proti nacistični okupaciji na Poljskem in svoj obstoj nemalokrat razprla možnosti usmrtitve s strani okupacijske oblasti. Prizori, ki so jih razsula in ranila leta vojne, je v sebi zaklepala kar tri desetletja. Toliko je namreč minilo do izdaje njenih prvih presodnih pesniških zbirk, poleg že omenjene še Gradila sem barikado iz leta 1974, ki obravnava grozote življenja med varšavsko vstajo. Lirični sok Świrszczyńske, ki je vsebinsko torej dvojno revolucionaren, je pretresel traverze dotedanje poljske poezije in vanjo primaknil neprecenljiv feministični gradnik.

Poetološko grlo pesnice je toliko skupnostno, kolikor je intimno. Avtobiografsko okostje, ki se razširja in poka od raznolikosti življenjskih izkušenj, zleplja razrahljano tkivo ženske družbene pripovedi. Njene margine, brazde in strasti preko pozivov, artikulirani v zbirki, stečejo naravnost v polje osebnega, v skrajno notranje. Motivi telesa, ki je platno bolečine; telesnost, ki se v ljubezni zdi posojena drugemu, smrt, ekstaza, nasilje ter mnogoplastnost ljubezenskega doživetja, se skozte preko pesmi v Baba sem brezbrežno iztečejo kot krč. Pesničine besede dihajo kakor po bolnišnični cevki; motive sreče in melanholije prvoosebno slika s tolikšno jakostjo, da se sila zdi skoraj kakor dušenje.

Ravno to stopnjevanje se največkrat pomensko lepi na koncept babjosti, nečesa iracionalnega ter pripravljenega na pregriz časa. Njen jezik razčesne moč prvotnega pomena in prikaže babjost kot nekaj, kar druži ter zmore posedovati in prenesti vzvišeno ljubezen. Zbirka razmeji pesmi na štiri sklope, ki se dosledno držijo tematske razporeditve. Sleherni izmed njih zajema dela, iz katerih je moč razbrati svojstveno motivično in čustveno podstat. Verzi prvega kot operacijsko orodje postopoma razklenejo površno prešite zareze življenja žensk na družbenem robu. Slednje se zdijo skoraj kot prst in dež, ki napajajo silnice življenja, obsojenega na žrtvovanje. Tragika, o kateri se za žensko »spodobi molčati«, temeljna dediščina njenega vsakdana, ravno v tišini preide v najrezkejši krik.

Tematsko in slogovno razlikovanje ostalih treh sklopov od prvega je v zbirki premišljeno uresničeno v njihovi združitvi pod podnaslovom Tri pesnitve, ki druži tri ciklične izpovedi o nihajoči naravi čustvenih stadijev. Inspiracijska placenta, s katero so jim besede dale meso, očitno prihaja iz globokega avtobiografskega zanosa. Jedki prizori babic in mater, ki pogoltnejo udarce, beračice ter družinsko nasilje, portretirani v prvem sklopu, poprimejo specifično očiščeno formo, različno od ostalih delov zbirke. Zvesta ostaja naturalističnemu opisovanju, ki s tem, ko izključuje prvoosebno lirično refleksijo, potencira molk, ki pada na opisane ženske kot veriga. Ko tega s slogom ponotranji, ga pesnica v resnici razoroži: »Sama se nič ne čudi. // Kot na krvavo gorjačo se opira / na mrtvo tlako / svoje mrtve matere.«

Nenaslovljen prvi sklop pesmi v tristebrni tematski in stilski organiziranosti knjižice v skladu z zapisanim zaznamujeta maloštevilnost in kratka dolžina kitic. Oblike posameznih del, kot bi se navzele protisistemskega elementa vsebine, zasledujejo nepravilno pravilo prostega verza, ki se formira sočasno z odjekom besed. Avtorica v poeziji preostalih delov zbirke ohranja poljubnost v številu verzov, a lapidarnost umakne bistveno daljšim pesmim, ki jih zaznamuje ekspresivnost izrazov.

Veliko vlogo v Baba sem ima telo, pribežališče estetike in smrti, kamor se sočasno izlivata bolečina in užitek. Posebno težo v tem kontekstu gre pripisati porodu, v prvem sklopu nadvse pogostemu motivu. Simbolično ga lahko opredelimo kot trenutek, kjer usedline zamolčane bolečine dosežejo uresničitveni izdih. Asociacije na porod so tako preplavljajoče, da se zdijo kot končna točka, a hkrati kot ventil, kjer se prične samorefleksija. Tej je ženska prej, da bi zmogla soobstajati z lastno tragiko, obračala hrbet. V Świrszczyńskinemu porodu trpljenje naposled dobi ime. »Sploh ni opazila. / Premočna / je muka razstopajočih se kosti.«

Baba sem v sklopu Tri pesnitve precizno dokumentira genezo in razkroj ljubezenskega razmerja. S tem, ko ga secira in razmeji na posamezna občutja, tvori rastoče ogrodje dihotomnega odnosa do moških, ki v zbirki simbolno biva v podobi telesa. Lahko bi rekli, da Anna Świrszczyńska problematizira, vsekakor pa iskreno izpričuje dojemanje lastnega telesa skozi zrklo drugega. V pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom pravi: »Samo zahvaljujoč tvoji lepoti / lahko sodelujem / v ljubezenskih obredjih. / Veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih, / moje stegno, dolgujem tebi.« Zapisani verzi skladiščijo strah avtoričine ženske: če je telo zmeraj telo ob »asistenci smrti«, je ljubezen, ki jo slednje navdahne, neizprosno predmet razkroja?

Pesmi v Felicijini ljubezni - prvem delu Treh pesnitev - implicirajo obris enega samega tesnobnega razmerja, ki se v lirskem subjektu izmenjuje kot stanje ljubezni in zamere. Avtorica skuša bolečino preteklega izdajstva iztrgati z nezvestobo, a s tem ne uspe ubežati igli, ki jo je to potisnilo vanjo. Znotraj Antoninine ljubezni se motiva praznine in naveličanja mešata s trenutki silne ženske strasti, ki poseduje posebno moč. Besede pričajo o vzvišenih emocijah pripovedovalke, ki jo naplavljajo onkraj telesa, daleč nad golo prisotnost trenutka. Njen ljubimec je ni sposoben prevesti v lastni jezik. Kot vešča ob nočni luči ostaja vsesan v uganko njenih nians. Zadnji sklop pesmi učinkuje kot mesto, kjer razvodeni avtoričino breme. Dušenje, ki je prej butalo v pesniškem jeziku, zamenja meditativnost momenta, ki se ne ozira nikamor drugam kot v zdajšnjo točko, v izpopolnjeno hrepenenje.

S portretiranjem sile, ki vselej oblači in rani njeno pripoved, je Anna Świrszczyńska razgrnila konture ženskega izkustva in svojo avtobiografskost nesebično poklonila dediščini ženskega samozavedanja. Ko v pesmih ljubi, jo slišimo odkrhniti del sebe. Ko prezira, to počne z enako nevzdržno zraščenostjo s človekom, močjo magmatskega plazu. In to v svetu, ki hlasta po medikalizaciji vsega, kar bi drznilo rušiti razmejen atom posameznika ter se vračati, zmeraj znova, v isti trebuh in pokopališče, tudi ko se zdi povsem nesmiselno.

Glas ženskemu glasu je dajala vajenka Tjaša Škorjanc.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness