Distopični roman se nikoli ne pojavi ob nepravem času, ker ni takega časa, ki bi distopični sestop človeka vzpostavljal kot bolj ali manj neverjeten. Vselej je mogoč in vselej le streljaj od sprejemljivega, katerega mejo vztrajno pomikamo niže pa vstran. Odklon je že tu, v izrednem stanju, v na vrat na nos podeljenih pooblastilih, v upravičenju sile in opravičilu nasilja ter vsem tistem, kar snivajo in snujejo nasnifani možgani državljana. Padlega državljana - pod težo nezdružljivih in kaotičnih strdkov idealnosti, svojih in tujih, vsekakor volčjih.

Kdor se – soočen z mantrami domačih vlastodržcev - še ni samovoljno zalučal pod javno prevozno sredstvo ali še ni okitil obližnjega drevesa z obeskom svojega telesa, bi utegnil na tej poti nikamor seči še po kakšni knjigi. Romanček Opričnikov dan Vladimirja Sorokina je tako po dolžini kot po vsebini primerni intermezzo pred smrtjo ali ponovnim vstajenjem duha slehernika. Eden vidnejših sodobnih ruskih pisateljev v svojih delih spretno prepleta postmodernistično fikcijo z elementi distopije, z motivi iz bele, rdeče in kodrlajsaste ruske zgodovine, predvsem pa z elementi satire, ki po še tako črni in seriozni romaneskni materiji izrisujejo nianse banalnosti, efemernosti in komičnosti, ki poraja smeh – ciničen, ironičen in trpek, a vendarle – smeh.

Dogajanje dvestostranskega romana iz leta 2006, ki je šele letos v zbirki Žepna Beletrina in prevodu Andreje Kalc izšel v slovenščini, je postavljeno v Rusijo neke bližnje prihodnosti.

Gre za politično obnovljeno in enotno državno tvorbo pod restavrirano in rafinirano monarhično oblastjo. Stebri te starinske novotvorbe so samoodločba, tradicija in religija, nad katerimi bdijo opričniki, pesjanska bratovščina, podrejena direktno vladarju in samo vladarju, njegovi besedi in dejanju, kot se glasi njihov slogan. Sorokinovi opričniki temeljijo na srednjeveškem sredstvu represije nad bojarji, torej plemiči, ki si ga je omislil Ivan Grozni. Skozi zgodovinsko vlogo opričnikov Sorokin nagovarja rusko realnost in frustracijo z oligarhijo, ki bi jo lahko počistila enota pravičnega, nadzemskega vladarja, hkrati pa sama postala del nje. Njihova simbola: metla in pes. Počisti in poberi. Ali raztrgaj in zažgi.

Rusijo, kot nam jo predoča Sorokin, krasi izolacionizem, zamazan le še z izdelki in stiki s Kitajsko, ki naj bi pred tem ekonomsko in politično že peljala scat brezbožno Evropo. Futuristična tehnologija in vse tisto, česar se sodobniki lahko bojimo v odnosu do oblasti in njenega nadzora, je v Opričnikovem dnevu že realizirano, je že dejstvo življenja. Tehnološka izrojenost, pomešana s srednjeveškimi prijemi zatiranja, ki jih je oblast normalizirala in upravičila kot nujna za ohranitev, v narekovajih, pravičnega reda, je ustvarila svetovni poligon nezavednega: Amerika je postala nezavedno Kitajske, Kitajska nezavedno Rusije, Rusija pa je in ostaja nezavedno same sebe.

Dogajanje samo ni drugega kot nadvse običajen dan opričnika Komjage, enega zvestejših, izkušenejših in zaslužnejših pasjeglavcev. Spremljamo njegovo rutino in maček, s katerim se zbudi, je njen del. Ena, dva, tri, malo kvasa, malo vodke in čez približno trideset strani Komjaga s pajdaši že opravlja svoje dnevne zadolžitve. Zarotniškemu plemiču požgejo pristavo in dvorec na njej, ga obesijo na uvozna vrata, otroke odpeljejo v prevzgojni dom, ženo pa eden za drugim posilijo na mesarski mizi. Vse to, ura pa ni odbila niti poldne, da o suhih ustih sploh ne govorimo

“Sladko! Kakor živ rožnat prašiček na razkaljenem drogu trepeta in cvili vdova. Z zobmi se vsesam v njeno stopalo. Kriči in se zvija na mizi. Jaz pa temeljito in neuklonljivo izvajam sočno nalogo. ‘Hej! Hej!’ mrmrajo opričniki in se obračajo stran. Pomembna naloga. Potrebna naloga. Dobra naloga. (...) Sladko je spustiti svoje seme v notranjost žene državnega sovražnika. Slajše je kakor samim sovražnikom sekati glave.”

Po uspešno opravljeni čistki se je za Komjago dan šele dobro začel. Sledijo sestanki, nadzor izvajanja cenzure, dajanje in prejemanje podkupnin, reševanje trgovinskih problemov s Kitajci, potovanja sem in potovanje tja, pa savnanje, parjenje, drogiranje, celo obisk jasnovidke, vse to in še več po službeni dolžnosti. Zdi se, da z vsako nalogo opričniki postajajo tisto, proti čemur naj bi se borili. Njihova morala je mnogotera, še tako dober brat pa v sebi pesjan. Krdelne skušnje v stilu vrtanja z vrtalnikom v koleno drugega kot dokaz trdoživosti ali grupni zakol grofa, ki pride mimo vladarja prosit za pomoč, sta nujni za ohranitev opričnine, njihove enotnosti. In nje se ne izbira, ona izbere tebe. Tebravost kulminira v spolni združitvi in opričnike navda z večjo močjo kot katerakoli droga, prerezani vrat ali še tako zverinsko napumpana žena. Hierarhični fukzug v ironičnem zaključku, združen s siceršnjo bolj ko ne zastavljeno lojalnostjo vladarju in sramežljivostjo pred vladarico, opričniškega duha zabetonira v novi luči, kjer se njegovi nosilci pokažejo kot zavrte gmote potlačenega v mesu in krvi, kot banalni osebki tipa Adolf Eichmann - banalni v zlu, odsotni v mišljenju. In to Komjaga je. A nazadnje tudi nadenj pride slutnja, da bo kača ali bolje rečeno fukzug gosenica na koncu le požrla tudi svoj rep, z njim vred.

“Nepopisno. Ker je tako božansko. Kakor rajska blaženost je ležanje na mehkih ležalnikih po združitvi opričnikov. Luč je prižgana, penina na tleh v vrčih z ledom, zrak vonja po smrekah, igra Koncert za klavir in orkester št. 1 Rahmaninova. (...) Ugašajo nam ognji v modih. (...) Prebijamo se, prebijamo. In drugim bomo pustili živeti. Vroče je naše življenje, junaško, državniško. Odgovorno. Veliki nalogi je treba služiti. Živeti je treba v škodo svojati, Rusiji v veselje … moj beli konj, počakaj … ne odhajaj … kam greš, ljubi … kam, belogrivi … moj sladki konj … živi, oh, živi … vsi živi, dokler … vsi … a dokler je živa opričnina, je živa Rusija. In hvala Bogu.”

Kar dela Sorokinov roman zanimiv in zabaven, večplasten in pomenljiv, je prav gotovo vešč preplet fantastičnega in znanega obenem. V njem je tako afiniteta do Huxleyjevega Krasnega novega sveta kot tudi nadih realizma, pobran pri Tolstoju ali Dostojevskem. Silnost Sorokinovega dela ne ostaja zgolj na vsebinski ravni, temveč se osrednji karakter romana odčitava iz jezika in v jeziku, v načinu Komjaginega prvoosebnega pripovedovanja. Pogosto nenavaden besedni red, ki je neredko okiten z biblijskim premetom pridevnikov, tudi na mestih stilskih podvigov ohranja besedilo leseno in plastično obenem ter s tem nadvse primerno za pasjeglavčeva usta in misli. Sorokin priganja čredo verjetnega vkup, s čimer mu uspe prepričati bralca, ki mu pesjanska prihodnost ni več drugega kot sedanjost, ki čaka na svoj prevod.