Še preden se po izpitih iz soparne sprane Ljubljane spravimo na seveda zasluženi dopust, je vaš vdani molj že opravil literarno potovanje tja. Popeljala ga je sodobna hrvaška pisateljica Olja Savičević Ivančević s svojim prvencem Adijo, Kavboj, ki ga je prevedel Muanis Sinanović, izdala pa ga je založba Litera. Savičević je ena izmed osrednjih pisateljic na hrvaški literarni sceni, ne le zaradi svojih literarnih del, ampak tudi kot glasna aktivistka na sceni hrvaške kulture politike, kjer so rezi ministrstva za kulturo še radikalnejši kot pri nas. Pojavitev avtorice v obliki prevoda pozdravljamo, predvsem zato, ker pokaže pristnejši sentiment jugoslovanske povojne generacije mladih, ki ni striktno omejena na področje bivše Juge, temveč sega že nekako od izseljenske Nemčije navzdol.

Zgodbo zelo ohlapno opiše nekoliko spremenjena cankarjanska rečenica Dekla Rjasta in njena pravica. Glavna junakinja Rjasta se vrne domov in podtalno artikulirano vprašanje je, kaj se je zgodilo s svetom njenega otroštva in mladostništva, za katerega se ji je zdelo, da ga tako dobro pozna. Vprašanje pa ni posledica tega, ker bi se vse dejansko spremenilo. Problem je prav to, da je vse ostalo enako. Hotelske stavbe so še prisotne, a skoraj propadle; plaža ne smrdi več po petroleju, čista pa tudi ni. To že-in-še-ne občutje še povečuje Rjastino tesnobo, ki se sprevrača v skorajda delirične opise otroštva, kot ga poznamo iz poletnih kolonij.

Prvoosebna pripovedovalka Rjasta že na samem začetku romana uvede še dva osrednja lika, sestro, ki skozi celotno besedilo ni nikoli imenovana z imenom, in Ma, ki je tudi vedno Ma in je imenovana mama zgolj takrat, ko se o njej govori kot o tretji osebi v pogovoru, torej tisti, ki je odsotna. Preko ambivalentnih odnosov z mamo in pasivno ali konkretno agresivnih s sestro se izpisuje zgodovina družine. Najpomembnejše vloge v družini ne zavzema oče, ampak otrok med Rjasto in sestro, brat Danijel, ali če smo še bolj natančni - njegov samomor.

Danijel je namreč skočil pod ICS vlak Osijek-Zagreb-Split, star osemnajst let. To je najbolj problematičen dogodek celega romana in pravzaprav razlog, zakaj se je Rjasta iz Zagreba sploh vrnila v Staro naselje. Oziroma ukvarjanje z razlogi, zakaj je do samomora prišlo, je povod za Rjastino vrnitev, za tem pa se skriva problematični odnos z materjo, ki je odvisna od zdravil, in pasivno agresivno sestro, ki noče in ne zmore več skrbeti za mater. Rjastina družina pa vseeno ostaja na nestereotipnem področju balkanske družine – ni preroških čičotov ali vsakodnevnih čevapčičev in tople žlahte iz tretjega kolena, ker vse te osebe in dogodki ne obstajajo zares.

Obstaja mitologija o Jugu, ki se glede na pozicijo države na Balkanskem polotoku vsakič pomakne južneje in res vsebuje čičote, ki posedajo v vaških gostilnicah, očete, ki veselo vrtijo roštilj, in žlahto, ki vletava brez konca in kraja. Ante Tomić je v svojih delih ta mit satiriziral, Savičević pa se temu izogne, a ne prek direktne zavrnitve mita. Uporabi čisti realistični postopek, ki ničesar ne idealizira, ne prostora, torej Starega naselja, ki je bedno in ogabno, in niti ne časa, ki deluje kot svinčena odeja na vseh, ki v njem obstajajo.

Na tej točki je smiselna tudi razlaga motiva kavboja in filmskega žanra vesterna. Bolj kot na samo vlogo kavboja v ameriški kulturi, ki sta jo iz Amerike prevzeli Evropa z Jugoslavijo, pa Savičević izpostavi samo esenco tega, kar je kavboj. Je samotni bojevnik, ki jezdi po puščavni pokrajini, govori v skorajda nerazumljivem jeziku, ki ni nerazumljiv, ker ne bi poznali besed ali skladnje, ampak ker se zdi, da se nam njegov pomen izmika. Kavboj je pravzprav Rjasta sama – četudi je v interakciji z drugimi, ostaja vseskozi sama. Ni svetoboljni romantični junak, je produkt svojega časa, mladosti v okolju, kjer se spreminja zgolj velikost luknje v asfaltu. To lastnost lahko opazimo tudi pri drugih likih – vsak torej obdeluje svoj vrt, čeprav na njem že trideset let ni nič zraslo.

Kar tudi povezuje Rjasto z likom kavboja, je motiv potovanja. Rjasta ne potuje zato, da bi se vsakič znova nekje našla in sestavila, ampak zato, ker nima več koščkov, ki jih je izgubila, in je zato popolnoma vseeno, kje obstaja. Pripoved je zato izrazito fragmentirana in mestoma že nerazumljiva, čeprav se sprašujemo, ali ni temu tako tudi zaradi površne lekture. Pripovedovalkini prehodi iz preteklosti v sedanjost artikulirajo jasna pred in po, pri čemer niti bratov samomor ali očetova smrt ali Rjastina nasilna prva spolna izkušnja ne zavzemajo vloge odločilnega dogodka. Ker se napetost in travma, s katerima je Rjasta prišla nazaj domov, ne razrešita do konca, pravzprav ugotovimo, da the dogodek, ki bi Rjastino življenje delil na pred in pol, dejansko ne obstaja.

Pravzprav gre za nezmožnost delovanja v kakršnemkoli okolju. Prevajalec in pisec spremne besede Muanis Sinanović zato izpostavi, da gre za »besedilo, ki s strani na stran, iz poglavja v poglavje vedno znova artikulira depresijo, za katero je značilno ravno stanje nezmožnosti delovanja.« Temu pritrjujeta tako razdrobljenost zgodbe kot tudi njena nejasnost.

Zmotno pa bi bilo domnevati, da gre za roman, ki prikazuje psihične probleme in potencialno soočenje z njimi. Roman Adijo, kavboj ostaja predvsem iskanje, če ga gledamo z vidika časa pred in po ali pa prostora bivše in trenutne skupnosti. Iskanje ne pomeni zgolj questa v stilu sveta grala ali iskanja mesta pod soncem, ampak iskanje kot eksistencialni problem, podoben osebnemu prostoru. Konec najde simbolno zatočišče z uvedbo pisateljice na vlaku, ki Rjasti ukrade zapiske za potencialno zgodbo. Cankarjeva luč na učiteljevem oknu je v tem romanu tatinska pisateljica, ki bo Rjastine zapiske uredila in posredno omogočila vsaj simbolno ureditev njenega življenja.

Literatura mdr. temelji na konceptu mimezis, torej posnemanju resničnosti, ki je v romanu Adijo, kavboj dejansko tragična. In s tem je boljša od razgledniške realnosti, ki obstaja samo na razglednici. Rečenicam Čao, Miki in vsem podobnim klišejem o idiličnem jugu, ki smo jih prej omenjali in se iz javnega diskurza že vraščajo v slovensko literarno kulturo, lahko rečemo samo adijo.