Danes si na glavo poveznemo ruto, se oblečemo v dolgo pisano krilo in v prevelikih škornjih odpravimo na potovanje z Zolijino karavano, ki je nastala izpod prstov irskega pisatelja Columa McCanna. Zna se zgoditi, da se nam v laseh zaredijo ličinke in da bodo smrekini storži nekaj časa naša edina hrana, zato naj scrkljančki raje ostanejo doma.



Tragična zgodba poljsko-romske pesnice Bronisławe Wajs oz. Papusze, s katero se je McCann srečal v romanu Isabel Fonsece Pokoplji me pokončno, je pisatelja tako navdihnila, da je po njej ustvaril lik naslovne junakinje Zoli. To osebnost, ki jo je Fonseca predstavila na dokumentaren način, je McCann postavil v bolj pravljično okolje in se raje kot na dejstva osredotočil na njeno notranje doživljanje svoje usode.



Zoli je zgodba o slovaško-romski pevki in pesnici, ki s svojim intelektom in čarom pritegne tudi neromski svet oz. gadžije, zaradi tega pa se začne oddaljevati od svojih ljudi. Objava njenih pesmi, do katere sicer pride proti njeni volji, postopoma pripelje do dokončnega odvzema svobode Romom. Češkoslovaške oblasti zlorabijo Zoli v propagandne namene pri socialističnem uveljavljanju enakosti vseh državljanov, pri čemer jih brezobzirno preženejo iz njihovih karavan in strpajo v blokovska naselja. Gledano skozi romske oči je Zoli izdajalka svojega naroda, ki se ji odreče in jo izžene. Po vseh klofutah, ki jih Zoli prejme, pa ji v nasprotju s Papuszino življenjsko zgodbo McCann prav radodarno dodeli lepšo usodo.



Iz ozadja srceparajoče in pretresljive zgodbe o tej pesnici pa na površje sili vprašanje o položaju močne ženske osebnosti v družbi. Ta je v romskem okolju še posebej ogrožena, saj je tam vsakršno odstopanje ženskega intelekta od povprečja že vnaprej obsojeno na zatiranje. Izgon iz romske skupnosti pa za Zoli ne pomeni konca, saj se kljub grozovitem poniževanju, s katerim se srečuje na vsakem koraku, hitro spet postavi na svoje noge in je tako tudi moralna zmagovalka.



Zolijina neskončna moč in trmoglavost, ki ju premore v najbolj kritičnih situacijah, resnično navdušita, saj je ravno to tisto, kar reši njeno življenje. Čeprav se na prvi pogled zdi, da bi bil lahko izgon zanjo poguben, pa je to na nek način njen nov začetek. Končno lahko uživa v tistih malenkostih, ki ji jih je romska tradicija do tedaj prepovedovala, čemur pa se potem tudi osvobojeno posmehuje.



McCann se v svojem romanu prav veselo poigrava s stereotipi in detabuiziranjem romske kulture. Prav neverjetno prepričljivo predstavi romsko doživljanje sveta, na katerega gadžiji običajno gledajo zviška in z nerazumevanjem. Tako kot Neromom Zoli smrdi, tako tudi ona ne razume, zakaj oni prikrivajo svoj vonj z dišavami, ki njo dušijo. S takšnimi malenkostmi sicer predstavi medsebojno nerazumevanje kultur z obeh zornih kotov, a vseeno tako, da se je lažje postaviti na stran Romov.



V literarnem svetu McCannovo slikovito pripovedovanje ni zaman cenjeno in že večkrat nagrajeno. Ta irski pisec namreč postreže s poetičnim jezikom, še posebej pa ga odlikuje bogato opisovanje dogodkov – tako tistih zunanjih kot tudi tistih, ki se odvijajo v samih literarnih likih. Roman v določeni meri zahteva tudi angažiranost bralca, ker se na številnih mestih sreča z romskimi izrazi, ki pa v veliki večini niso pojasnjeni. To si lahko čitajoči kar štejemo v čast, saj avtor dejansko pričakuje, da smo seznanjeni s pomenom teh izrazov, hkrati pa nas tako še bolj potisne v dogajanje. Menjavanje pripovedi v prvi in tretji osebi je ključen element pri predstavljanju različnih pogledov na dogajanje. Slednja pa pri McCannu ni nikakršna novost, saj se je takšnega načina pripovedovanja posluževal že v romanu Plesalec.



Motiv, ki prežema celoten roman, še posebej Zolijino prvoosebno pripoved, je motiv narave. McCann ga spretno vplete v dogajanje, s čimer na mnogih mestih ustvari že skoraj pravljično vzdušje. Z dotikom čarobnosti prikaže protagonistkino težnjo po miru, svobodi in samoti še toliko bolj intenzivno.



Molj se je tokrat namrščil le ob koncu romana. Po mnogih nepredvidljivih razpletih in jezikovnih podvigih, ki so stopnjevali napetost zgodbe, pisatelj na koncu razočara. Za zaključek namreč prihrani dobršno mero sladkorja, in to tistega v prahu. Ljubitelji predvidljivih in pocukranih zaključkov pa v tem primeru vsekakor pridejo na svoj račun.