Nella Larsen je bila ena od nosilk tako imenovane harlemške renesanse, afroameriškega kulturnega gibanja, datiranega med konec prve svetovne vojne in sredino tridesetih. Napisala je dva romana in nekaj kratkih zgodb - njena literarna kariera je bila kratka, a je med sodobniki požela naklonjene odzive. Nedavno prevedeno Prehajanje, ki ga je letos izdala Litera, je eden od teh romanov.

Prehajanje je izraz, ki označuje prakso svetlopoltih Afroameričank, ki so se pretvarjale, da so belke in preko porok z belimi moškimi vstopile v privilegirano življenje. O zgodbi romana pravzaprav skoraj vse pove to, da sta njeni protagonistki dve prehajajoči ženski. Knjiga je kratka in zreducirana na temeljne poteze meščanskega romana - dialog, pretanjeno slikanje familiarnih odnosov in notranjega doživljanja protagonistov. Zdi se nam, da dotične poteze na tem mestu živahneje zaživijo prav zato, ker jih določa brutalna politična situacija.

Larsen je sposobna prikazati vgnezdenost protagonistk vanjo, njihovo samopozabo v njej, vsakdan življenja temnopoltih žensk, ki se pretvarjata, da sta belki - ena brez vednosti rasističnega moža, druga z vednostjo naprednega. Njuna družbena situacija ju obliva, je zanju naravna in v njej živita svojo psihologijo nuklearne familije. Larsen nas ne opozarja na bizarnost položaja, ampak ga vtke v misli in besede. Ravno ta nešokantnost, sprijaznjenost, tekočnost pa je pravzaprav šokantna, je tista, ki zadevo dela na svoj način srhljivo.

Tukaj ni neke politične korektnosti, ki bi iz bejb delala zaveznici. Nasprotno, ena se zažre v življenje druge, v njen odnos z možem - ali pa se to junakinji samo paranoično dozdeva? Modelki ne izvajata nobenega feminističnega intersekcionizma; valjata se v hinavstvu, predatorstvu, strahovih, znotraj tečajev, ki jih določa zakon z belima moškima. Tudi tega notranjega življenja pa Larson ne dela vpadljivega. Vzame si čas, da na presenetljivo kratkem prostoru klinično secira različna značaja ene in druge, značaja, ki sta si kljub podobni življenjski poti popolnoma nasprotna. Značaja, ki v nemogočih okoliščinah vseeno kažeta, da je ena bolj, druga pa manj dobra oseba. In tudi v tem je moč romana Larsen. Psihološki roman prestavi v zanj nenaravno okolje in ga suvereno izpelje. Apolitične doživljaje postavi na ozadje nečesa zelo političnega. Nekaj zelo političnega pokaže skozi vsakdanjo življenjsko prakso. Osebno je javno. V Harlemu, v dvajsetih.

Zadeva je pisana v klasičnem ameriškem no-bullshit pristopu, v enostavnem stilu, kratkih, precizno opisujočih povedih. Velik delež sestavljajo dialogi, ta najtežje mojstrljiv element romanov, ki ga Larsen zelo dobro realizira. Spretno prehajanje med izrečenim in mišljenim je gladko, pomenljivo in gradi napetost v sicer skromnem nedogajanju.

To je sestavljeno iz treh bistvenih prizorov, v katerih se odvije drama nekih življenj. Minimalisitčna zastavitev, zelo realistična tudi, ki pa uspe izpeljati nek razvoj, ki ni predvidljiv, ni patetičen, a je vseeno globoko pretresljiv. Dramatičen, a ne nagel, napet na mnogotere nianse osebnih dram.

Roman je bil po začetnem zaživetju nekaj desetletij spregledan, a nato odkrit preko sodobne teorije, ki veže spol in raso, ki je intersekcionalna. Tudi tovrstno branje je vsekakor možno, dasiravno nikakor ne bi mogli reči, da Prehajanje preveva aktivistični duh. Obenem pa ima poteze eksperimenta, čeprav gre za konvencionalno strukturo, slog, stil. To nam daje misliti o samih izrazih "konvencionalno", "eksperimentalno" in o njihovi družbeno-zgodovinski odvisnosti. Prehajanju svojega političnega ozadja ni treba posebej poudarjati, dovolj je, da je tu in tam nakazano in že nekaj navidez običajnega, neka stereotipna forma zadobi nenavadno vznemirljiv značaj.

Poleg literarnega vidika je torej zadevo blazno zanimivo brati tudi kot zgodovinski dokument in literarno-zgodovinski laboratorij. Afroameriška literatura 20. stoletja je za tovrstna branja nasploh nadvse primerna in le upamo lahko, da se s Prehajanjem razpira prostor za nadaljnje prevode njenih pomembnih romanov. Zgovorno je, da to kulturo povezujemo predvsem z zabavno umetnostjo, z jazzom, rapom in komedijo, njena literatura pa v tem okolju deluje kar nekako eksotično ... Nasploh je v svetovnem kanonu marginalizirana, čeprav v marsičem predstavlja bistvene doprinose k modernizmom in postmodernizmom, ki niso samo v domeni belih srednjih razredov. Zaznamuje pa jo tudi visoka zastopanost pisk.