Če svojevrstno temačnost pisanja irskih avtorjev, denimo Kavanagha, pa Joyca ter Becketta, nekateri označujejo kar z izrazom »literatura teme«, bi z lahkoto rekli, da je Tema, drugi roman Johna McGaherna iz leta 1965, reprezentativno delo te mojstrsko moreče literarne gmote. V romanu spremljamo odraščanje fanta v surovo determiniranem, podeželskem okolju Irske petdesetih, nad katero bedi težka roka katoliške cerkve. Njegov vsakdan je, kot posledica očetove agresije in spolne zlorabe ter podobno izkrivljenih namenov s strani znanca duhovnika, prešit s tesnobnimi občutji nelagodja, krivde in ponižanja.

Glavni lik je na začetku romana ujet v življenje, katerega edina konstanta je neprestana zloraba. McGahernov nekompromisen realizem intime spremlja mladeniča v postopnem odmiku od te konstante in prevzemanju nadzora nad lastno seksualnostjo. Odraščanje v romanu je boleča in ponižujoča izkušnja, ki se zateka v temo; v masturbatorne fantazije na eni in sanjarjenje o poklicu duhovnika, takšnem, ki kliče po spovedi, na drugi strani.

In tako kot tudi v kasnejšem romanu Pornograf, junak ni imenovan, saj so McGahernu ljubši zaimki. Po vzorcu nekakšne disociativne motnje se v romanu prek menjave osebnih zaimkov tehnično loteva sprevračanja perspektive. Junak tako v 31 poglavjih izmenjuje štiri perspektive, ki v izvijanju narativnega »jaza« iz in spet nazaj vase, namiguje na menjavanje stopnje nadzora ter depersonalizacijo kot načina soočanja s travmo.

Pripoved je časovno simultano podajanje trenutne situacije, ne nudi torej spominjanja in premisleka in je zato groba in neobdelana. Iz tretje osebe ednine, v kateri junak prevzema distanco do preveč bolečega, ter tretje osebe množine, v kateri se zlije v gručo otrok družine, preskakuje v drugo osebo ednine, s katero se opogumlja ter prevzema nadzor. Prva oseba ednine se pojavlja izjemoma, ob le redkih neobremenjenih trenutkih veselja. Zadnje poglavje z odprtim koncem prinaša uravnoteženje glasov; pripoved postane brezosebna, izginejo zaimki ter perspektive.

McGahernova preprostost jezika, v kateri odzvanjajo irska pokrajina, vreme ter stalno pomanjkanje svetlobe, je izjemno lirična in zagotavlja regularen ritem pripovedi. Previdna nevtralnost, s katero se loteva neznosnosti bivanja v nenehni navzočnosti neželene intime ne posega po humorju ali ironiji, zgodba pa je ostrgana nepotrebne krame do golih osnov, preko katerih avtor sočutno, a nepopustljivo zarisuje zadušljivo vsakdanjost.

In če ste v zadnjem času posegali po sodobnih romanih irskih avtoric, kot so Soba Emme Donoghue ali Shajanje Anne Enright, morda pa s trenutno nagrajevano A girl is a half-formed thing Eimear McBride, ki se vsi po vrsti tako ali drugače dotikajo tematike, je treba poudariti, da je prav McGahern tisti, ki je omenjenim sodobnicam utrl pot in kot prvi na otoku ubesedil spolno zlorabo, to pa je storil vsaj trideset let preden je Irska tudi javno začela z brkljanjem po zatohlih okostnjakih iz omar tamkajšnje katoliške družbe. Roman je bil posledično podvržen cenzuri, McGahern pa je izgubil državno službo učitelja in se zato za naslednjih deset let preselil v Anglijo. Cenzure ni izpodbijal; ko mu je iz Pariza pisal Beckett in mu ponudil javno podporo, je McGahern to zavrnil, rekoč, da napisana knjiga pripada bralcem in da pisateljevo izrekanje o njej ni več potrebno. Vseeno pa je verjetno prav pornografskost, ki so jo romanu očitali, tista, ki je McGaherna zbodla k pisanju naslednjega romana; Pornografa, v katerem med drugim primerja obred svete maše z ritualom pisanja pornografije.

Roman Tema Johna McGaherna je v prevodu Maje Novak spomladi izšel pri založbi Modrijan.