Roman Baltaragisov mlin litovskega pisatelja Kazysa Boruta, katerega slovenski prevod smo pred kratkim dočakali pri založbi , temelji na faustovski tematiki, ki je v evropskem prostoru zelo pogosta. Postaran samec, vaški mlinar Baltaragis, obljubi hudiču tisto, česar še nima, a bo imel, če mu hudič pomaga izpolniti srčno hrepenenje. Hudič, Baltaragisov sosed Pinčukas, tako priskrbi mlinarju nevesto, v zameno pa pričakuje mlinarjevo še nerojeno hči. Slednja naj bi postala hudičeva žena.



Mlinar podpiše pogodbo s krvjo, podobno, kakor je to v Goethejevi drami storil doktor Faust. Na Goethejevo veliko delo spominja tudi dialog med Pinčukasom in Baltaragisom, ki ga beremo na začetku romana in je skorajda enak dialogu v Faustu, Pinčukas in Baltaragis uporabljata celo enake besede.



Baltaragis po podpisu pogodbe s svojim vražjim sosedom poroči mladenko Marcelo, lepo, veselo dekle, ki s svojim smehom vsak dan pomlajuje ostarelega mlinarja. Njuna sreča pa ni dolgotrajna. Marcela ob porodu umre, mlinar pa ostane sam z novorojeno hčerko. Njegova poglavitna skrb postane vprašanje, kako se naj izogne izpolnitvi nepremišljeno sklenjene pogodbe. Ko pride čas, da bi Pinčukasu predal hčer, mu v resnici preda pobožno Uršulo, svojo daljno sorodnico, ta pa se Pinčukasu tako ostro postavi po robu, ko spozna, kdo je, da se Pinčukas za vselej odpove poroki. Ko hudič spozna, kako ga je mlinar poskušal prelisičiti, se začne njegovo maščevanje.



Hudičevo maščevanje v tem primeru ponazarja boj z usodo, ki ga mlinar nikakor ne more izbojevati. Roman je nastal v času druge svetovne vojne, v letu 1942. Pisatelj se tematike vojne nikjer eksplicitno ne dotakne. Zdi se, da je romaneskni čas nek drugi, s pravljicami, miti in pripovedkami prežeti čas. Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da so v romanu Baltaragisov mlin junaki razdvojeni, potrti ali pa že kar obsedeni od nesrečne usode, ki jih je doletela. Boj z demoni se zdi brezupen, kar nakazuje na čas, v katerem je roman nastal in na stisko, v kateri se je znašel človek v prvi polovici dvajsetega stoletja.



Proti svoji usodi se romaneskni junaki borijo z vsemi svojimi močmi, trudijo se ohranjati upanje, vendar jim to ne uspeva vedno. Ravno izguba upanja je tisto, kar jih na koncu pokonča. Roman nam tako podaja pomembno sporočilo, da je v vsakršnih, še tako brezupnih situacijah potrebno ohraniti trezno glavo in dobršno mero vere. Zanimivo je, da v romanu, katerega glavni antagonist je hudič, bog nima skorajda nikakršne vloge. Pojavi se šele povsem na koncu, ko so vsi junaki že mrtvi. Šele takrat poseže v dogajanje in brcne hudiča v pekel. Romaneskni svet je torej svet brez bogov, v katerem so prevladale zle sile, človek pa se pred njimi ne more nikamor in k nikomur zateči ali še drugače: »Bog je na razpoloženju.«



Dinamika romana temelji na ljubezni, ki pa se izkaže za pogubno silo. Z njo so povsem prežeti vsi romaneskni junaki. Zaljubljenci se v romanu ne zmorejo več obvladati, ljubezen je enačena z obsesijo. Nihče v romanu ne ljubi drugega, temveč sebe v drugem. Junaki so zgolj zaljubljeni, čustvo zaljubljenosti pa je prignano do skrajnih meja obrnjenosti vase. Je izjemno egoistično čustvo, ki usmerja junakova sanjarjenja in dejanja ter ga vodi v pogubo. V središče romana sta tako postavljena dva, za junake enako uničujoča dejavnika: zaljubljenost in hudič. Lahko bi rekli, da je tudi Ljubezen na razpoloženju.



Avtor romana Baltaragisov mlin, Kazys Borut, je prvi litovski pisatelj, ki je v središče dogajanja postavil hudiča. Pinčukas je litovsko starodavno pogansko ime za hudiča, v romanu pa najdemo tudi več motivov, povezanih z njim, ki so značilni za litovske ljudske pripovedke: konji se pogovarjajo med seboj, Baltaragis se spremeni v skalo, hudič je Baltaragisov najbližji sosed, vaški modrec je starejši moški, ki ima čudežno tobačnico in podobno. Mitološka vsebina v delu poudarja človekovo determiniranost in odsotnost individualne svobode, kar nas ponovno opominja na čas, v katerem je roman nastal.



Tragičnega konca vseh romanesknih junakov pa ne smemo razumeti kot prispodobe za svetovni brezup in brezizhodnost. Za propadom starih namreč pridejo novi junaki. Vsako leto se spomladi nad jezerom, pod nekdanjim Baltaragisovim mlinom, razbesni nevihta, vendar za njo vsakič znova posije sonce. Ta mitični prikaz cikličnosti je opomin, da tudi za največjimi katastrofami, kar je druga svetovna vojna vsekakor bila, pride čas, ko je mogoče ponovno graditi.



S hudičem je pisala Anja Radaljac.