Cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci, dobrodošli v današnjem Kosilu nekega molja. Odložite delo, prenehajte s sesanjem stanovanja, spustite volan, zaprite oči in se prepustite desetim minutam za poezijo. Danes vam bomo na skuliranih valovih RŠ predstavili prvo izmed Malih ignoriranih knjižic, ki sta jih lani in letos v okviru literarnega festivala Ignor izdali društvi NUZ Ignor in Literarno društvo IA. Vsaka izmed knjižic predstavi po tri mlade, še neuveljavljene avtorje. Danes si bomo pogledali knjižico, ki združuje nabore pesmi Sare Fabjan, Urše Majcen  in Bineta Debeljaka. Format kompilacije deluje drugače kot prava  zbirka. Ponuja zgolj pokušino specifik v poetiki posameznih avtorjev, s tem pa nad njimi napravi neke vrste pregled. Zaradi tega vabi k primerjavi med deli in spodbuja k razmišljanju o novi generaciji pesnikov ter o tem, kako se poezija umešča v naš čas. 

Začnimo torej na začetku. Knjiga se začne z naborom pesmi Sare Fabjan, naslovljenim Manifest s pomanjkljivostmi. Pesmi iz tega nabora govorijo o praznini vsakdana in tistem občutku nuje, da se nekam mudi, ker bo tega vseeno kmalu konec. Z izpostavljanjem mundanosti in sočasnim opominjanjem na minljivost nas prisili, da ozavestimo, kako srečo vedno prestavljamo na nek nedoločljiv jutri in se pretvarjamo, da pa bomo svoje življenje nekoč res začeli živeti. Prisluhnimo odlomku iz pesmi Sunki.

tvoje življenje je postopoma postalo

seznam alinej

ki jih je potrebno obkljukati

lista ukrepov

ki jih je potrebno sprejeti

vsak znanec samo pogled v verzijo resničnosti

ki ji ne boš nikoli pripadala

(tudi ta - bodimo iskreni -

nikoli ni bila zares tvoja)

O minljivosti govori bolj metaforično kot o bedi življenja. Človeka pogosto postavi ob bok hišam, pri tem pa igra na kontrast med človekom in njegovimi bivališči, ki si jih izmenjajo številne generacije skrbnikov. To napravi na primer v pesmi Drobljenje. Naj vam preberemo odlomek. 

pozimi prihajamo vsak drugi mesec

odpret zaprašena okna in zastarela vrata

obrnit koledar

premaknit stole

odmetat sneg

poleti večkrat

ker lahko gremo še na sprehod

po travniku ki je bil včasih njiva polna krompirja

posedet v senci omaganih dreves

le malo ostane od sveta ki si ga ustvaril

ko te ni več v njem

Razlika v obravnavanju tematik je smiselna, saj depresijo vsakdana bolje demonstrira direktno izrekanje, medtem ko se vsebina eksistencialističnih pesmi bolje kaže s prispodobami in nasprotnimi stavami. Pomenska odprtost slednjih je dobrodošla, ker pušča možnost, da se tematiki med seboj povezujeta.

Naslednji nabor pesmi z naslovom Volkovi nimajo krvoločnega pogleda je izpod peresa Urše Majcen. Njene pesmi se lahko berejo kot odgovor pesmim iz Manifesta s pomanjkljivostmi, saj v ospredje postavljajo tematiko ljubezni. S tem se na ljubezen implicira kot nekaj, kar razbija monotonijo življenja. Na dober ali slab način. Primer tega je denimo bele ptice na obzorju lažejo. Prisluhnite.

ni luči pod ledom

le glasba

in tvoji poljubi

vprašanje

a greva domov

in moj odgovor

n e s l i š e n 

Kontrast med Fabjan in Majcen nas iz depresivne, krute resničnosti umakne v svet, kjer ima ljubezen spet moč in glavno vlogo. Kontrast v knjižici kot celoti deluje pozitivno, saj ustvarja tematsko dinamiko.

Še bolj se dinamika vzpostavi z nastopom Bineta Debeljaka. Medtem ko se Fabjan in Majcen držita za naš čas običajne forme prostih vrstic, včasih povezanih v kitice, s čimer nas gotovo ne presenečata, nas Debeljakova proza popolnoma iznenadi. Po klasičnem pojmovanju nam poezija v prozi pove zgodbo, ki ima epsko strukturo, torej zasnovo, zaplet, vrh in tako dalje. To zgodbo predstavi z jezikom, obogatenim z lirskimi sredstvi, kot je aliteracija, predvsem pa veliko okrasnimi pridevki, hiperbolami in ostalimi. Debeljakova proza ne spada zares v to kategorijo, a vendar je vključena v knjigo, ki jo dojemamo kot pesniško zbirko. Ta kontekst transformira našo interpretacijo dela, zato v Debeljakovi prozi najdemo nekaj liričnega, čeprav tega v samostojnem delu morda ne bi opazili. 

Debeljakov nabor proze, naslovljen Krožne definicije, je nekaj svojega. Zgodbe v njej so dolgovezne, vsebujejo veliko tangent in pogosto medle zaključke. Zaradi vsega tega – vsaj ob prvem branju – ponekod ni povsem razumljivo, kaj je avtor sploh želel povedati. Oziroma če pristajate na smrt avtorja in doma zdaj poblaznelo kričite v radio – tudi interpretacija je mestoma zahtevnejša. A sporočilo Debeljakovih pesmi je - klišejsko rečeno - bolj v sami poti kot v zaključku. Predvsem je ravno gosto besedičenje tisto, kar tej prozi daje največ liričnosti. Poleg tega k občutku gostobesednosti močno pripomorejo tudi tekoči stavki, ki se lahko vlečejo in vlečejo. Naj vam preberemo odlomek enega izmed stavkov. 

vsi ti pozdravi, pa stiski rok, trepljaj ali dva po ramenu, morda po lopatici, dlan, ki jo začutiš na spodnji polovici hrbta, pa niti ne veš zakaj; pa sem in tja kakšen objem, močan stisk ali zgolj formalen oklepaj, skoraj vedno v tandemu, ker se pravzaprav poslavljaš od zelo tesnega prijatelja, če ne najboljšega ... ki ga stisneš, kot da ga vidiš zadnjič, a kaj

Teme, ki jih Debeljak vijugasto obravnava, so sorodne temam pesnice Fabjan. Govori o izgubljenosti in odtujenosti. Včasih zelo metafizično, drugič prizemljeno, skozi oči prvoosebnega pripovedovalca. Osrednji temi sta komplementirani s svojevrstno formo, saj ta že sama na sebi učinkuje čudno in  potujujoče. Beremo o izgubljenosti in odtujenosti od sveta, medtem ko smo izgubljeni v tekstu samem, ki se nam zdi tuj. Kot bi res pisal tujec. Skratka, zadeva deluje.

Predstavili smo vam prvo izmed treh knjig, izdanih v okviru letošnjega festivala Ignor. V pesmih vseh treh avtorjev je prisotno hrepenenje po pristnejšem življenju, pa naj bo to doseženo tako, da končno pustiš službo, se zares zaljubiš, ali pa samo nehaš overthinkati in začneš sodelovati v življenju. Če bi generacijo sodili po prebrani knjigi, bi razsodili, da se išče in ne ve točno, ne zakaj, ne kje je in kako naj bo. Eksistencializem se vrača, baby. 

Knjigi se za kazalo zahvaljuje Lenart.