Maršal matters

Maršal matters

Recenzija izdelka
30. 10. 2017 - 13.00

Nek molj obtiči razmazan med dlanmi, ki ploskajo nečemu, kar mu gre konkretno na jetra. Speštan dramatizira, življenjska črta aplavdirajočega mu tišči mrak na plave oči, po glavi mu rojijo Debordi, Curtisi ter Kleopatre ... puške, štriki, kače; »Med oblake grem pet 'I did it my Hemingway',« izsiljuje po otročje cepetavček. Dosadilo mu je! Vse je črno!

Ampak molja slaba volja na brzaka mine, od čustvene terine samomorilske težnje pa ostane le še žmohten košček, mastna želja, da bi se dejanski način dokončnega slovesa kar se le da približal ljubemu »ajde, bože, neka bude« naumljenemu scenariju. Povzetek tega je, da bi bila njegova poslednja misel, pogled na svet oziroma odnos do slednjega, tik preden bodo šle veke med bio odpadke, kot Jesihovi stihi. Konkretneje, da bi bile didaskalije scenarija njegove smrti cca kot pesem V oseminosemdeseti pomladi iz Milanove nove, ne zbirke - kot sam pravi, ker same, ne da bi vsebinsko dopolnjevale druga drugo, »ostajajo nekako krne« - ampak »knjige pesmi«.

Da bi mi, in na tem mestu se odpovedujem pisanju v tretji in obenem mesojedi osebi, pri približno devetdesetih letih »v krožnik popečenih melancan - ki tudi tretjega bi gladko snedel -, klonila glava« ter bi se moj »sveti sij« po lošču parketa »zakotalikal« takoj za tem, ko bi mi Ona dala lubčka na lička zavoljo mojega potrepljanja njene ritmike ob dubliranju Marleyevega glasu v ozadju: »you got to have Kaya now«. Miren plac, dom, vrba žalujka, odpuščanje, le-potica ...

Da me sile demence ne bi že tako načele, da bi moj zadnji izdih ne mogel biti jesihovski; da se ne bi mogel pomiriti sam s seboj in vesoljem ter pustiti vse svoje veselo in jezno kot nepomembno skupaj s protezo v dišečih jajčevcih. Majkemi ... oziroma naš Zorec mi je priča, da je Milan na nedavnem literarnem večeru ob omembi te »intaktne svete« vrste zelenjave, ki sicer spada v družino razhudnikov, bruhnil v smeh, ter to ponovil, ko je bral o Horkheimerju, Habermasu, Marcuseju in Adornovi turbomotorni rački, »ki je vsepovsod gagala za njim in puhala iz riti dizlov dim« ... Smeh, ki ga tudi po tem ni mogel več zadrževati, občinstvo pa mu seveda pri tem ni prav nič pomagalo – vse skupaj je spominjalo na anekdoto o Kafki, ki jo je pravil Max Brod, kako je Franci umiral od krohota, ko je družbi bestičev prebiral takrat še čisto frišen Proces ...

Milan Jesih je izdal pesniško zbirko z naslovom Maršal! Se mar šali? Pri vsej štali, ki so je deležni že samo Titovi biografi, Pirjevec in ostali. Če ne drugega, nenehnih bolj ali manj strokovnih primerjav s Hrvatoma - jabka ne pade daleč od drevesa - Goldstein. Saj veste, jugonostalgija, »šoti mori, šoti, šoti, mašala«, sosed sosedu diktator, na koncu pa woodsov »who pulls the most triggers, whose dick bigger« ... Kakšen dekorativno nadarjen knjigarnar, ki sodi knjige po platnicah, bi novega Jesiha gotovo provokativno postavil ob bok tako rekoč ob istem času izdanemu angleškemu prevodu Noriškega kraljestva, ter tako v izložbo instaliral liliputansko različico Spomenika žrtvam vseh vojn s Kongresca ... da bi lahko vsi naenkrat »maševali, naj v krčmi, na tramvaju ali v štali«!

Kolikor kapljic, toliko let in enako pesmic: oseminosemdeset. Med naslovnico z zanalašč zavajujoče direktno ilustracijo uniformiranca s cigaro v eni roki in tolsto zadnjo platjo v drugi, ter njeno lastnico, ki z rdečim nohtkom grabežljivčka žgečka po podbradku. Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska? Maršalova prima balerina in oči, ki jih slinast ... ne more umakniti z nje, »nilske kobile iz žalosti in sala«. Nemalokrat bi ta špeh lahko razumeli kot Mallarméjevo Knjigo z veliko začetnico ... kot besedišče, poslano v tri nize materine ... kot pisAvo Gardner ... Maršala pa kot pesnika, ki vse našteto »odbira in organizira«, skratka komandira. V kolikšni meri gre v Jesihovih pesmih sploh za Tita? Čarovnik iz Broza izcopra na trenutke kar malce grozljiv občutek bližine; spomine nanj ali na njemu slične kalibre predribla iz perspektive fantiča, ob katerem je prav rajclih pomisliti na približno enako starega Hansa iz Kafkovega Gradu, ki na nekem mestu priskoči na pomoč protagonistu K-ju. Slednji se Hansovi čudaški resnobi in ukazovalnosti na pol odkritosrčno, na pol v šali rad podvrže zato, ker sta pomešani z otroško nedolžnostjo. Hans je tako odrasel, kot otrok le more biti. Zase zahteva vso pozornost, ob tem ve, da gre samo za nekakšno igro, a je ravno zaradi te toliko resneje pri stvari. Morda zaradi slutnje o prihodnosti, piše Kafka, ali pa morda zaradi čutne prevare govori iz njega odločen, bister, daljnoviden mož, ki pa je takoj zatem brez prehoda samo še šolar, ki mnogih vprašanj sploh ne razume, si jih napačno razlaga, govori v otroški brezobzirnosti pretiho ali pa kakor iz kljubovalnosti brez zadrege na določena vprašanja sploh ne odgovarja, »tako, kakor bi odrasel človek tega nikakor ne bi mogel«. Prosto po Deleuzu in Guattariju gre za premeščanje, ki nenehno vceplja odraslemu nekaj otroškega in resničnemu otroku nekaj domnevno odraslega. To ni izumetničenost tistih, ki »se grejo otroka«, tako da ga posnemajo ali ga predstavljajo. Ne gre za simbole ali alegorije, ampak za ujetost odraslega v otroštvo, pri čemer ta ne neha biti odrasel in obratno. To ni umetna zamenjava vlog, ampak dosledna stičnost dveh oddaljenih segmentov: pootročenje odraslega, ujeto v odraslem, in poodrastenje otroka, ujeto v otroku.

Spomin, ki ne obožuje, ne da bi bil obenem predrzno posmehljiv: to je maršalji vrt »med Zdajle in Nikoli«, v katerem ves čas cvetijo narcise in je idealen za sprehode, ko človeka prime, da bi »s sveta drugam zašel«. Je »brezmejen« kot Borgesov Vrt razcepljenih stez. Se Milan zeza takrat, ko piše, kako si maršal dremajoč pod češnjo tišči k licu medvedka, ali takrat, ko piše o skrbi, da bo taistega pliška zadavil? Mar šal, pa magari seštrikan iz kašmirja, ne more postati morilska zanka? Ja, zlahka!

Maršal je čist' hud; »duh velikega Hegla«, po drugi strani pa samo še ena kopija, derivat opija za ljudstvo; nudo Milan s Pupilijo na solinah z Ginsberg/RUN DMC špegli z debelimi črnimi okvirji. Ligeštul iz oblačne preje, na katerem se ovčke šteje. Tisti, ki ima ukaz za vojno in »voljno« nenehno na koncu jezika. Prva liga, ki pa se ne štuli; krvavi žulji in flajštri za one hit wonder ala Popovićeva Džuli. Dži v rizli ali pa grizli, ki ti zabrunda »zadnja runda«; ljudina ali pa pavijan, če vprašaš street Šiškarja: en sam osat v hiši cvetja. Obenem pa tudi ne razpust v smislu feyerabendovskega »anything goes«, ker »če rečemo vse, smo rekli toliko kot nič«! »Negotovost kot odgovor«. Vse to »v igri, ki se imenuje ljubezen, a ima še kakšno hujše ime ...«

V primerjavi z Jesihovimi štirivrstičnicami v jambih in rimi bi se zdel prosti oziroma svobodni verz marsikaterega poeta kot prefukan suženj; iz pesniških okov dela njegov Midasov dotik zlat nakit v Run the Jewels stilu: enajsterci so kot 36 inčni čejni! Sem in tja jih iz leve malo sune – včasih le zaradi finte, včasih zaradi cenzure – z nekakšnim ... črkovnim bodičekom, bi se lahko reklo - kot bi verzu zanalašč jemal sapo ... kot bi se šel tak taprav break-dance battle s pesniško formo. Kako tudi ne, jebemti sunce, »Sun Cu je boje vodil po tlorisu doktrine moje«.

Sicer še zdaleč ne vsi, pa vendarle ... slovenski raperji, še veliko žgancev bo treba pojest pa žganice popit do posladka s tistim zlatim M&M-om, ki ga v ustih topi Jesih, spet epic ... Maršal matters!

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vrhunsko spisano.

Kaj bi Jesiha bral, če meni nekaj drugega ugaja,

Nipke, Metter in ostala treperska raja:

pejte brat Wittgensteina, če ne bo drajna!

Sem dolgo šraufal in na fejsiču bral,

da pogubna je dvonadastropna

- in kardiološko sporna - jedača

iz Mcdonalldača.

Vse to in še hkrati,

vsi ste moji brati,

naj si škornje loščim, lahko vam prerokujem v kavni gošči,

ne boste me ješprenj jesti

prisilili.

KONEC

To je tako grda, grda pesem, da me je sram. Kot je moralno grd tisti Trevor iz GTA 5, ki je po mojem v glavo prizadeti kmetavz.

jesih, tito in slama ,nobeno se ne vname, ker je mrtvo... komu za vraga drka starina o titu , vse to plehko praznobesedje nima smisla... kaj drugega kot nesmisel so ti jambi, ki so samonamembna prazna slama,vrhunskost plehkosti, kje so kri ogenj ,smrt ...ni jih, le besede so naprdene v polomljen , bebav nekrolog

Borgesov Vrt razcepljenih stez... duh velikega Hegla, Hansa... iz Kafkovega Gradu... pa kaj je recenzent totalno zadet, primerjave so, ni drugega izraza bebave...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.