Nedolžnost intimnega

Nedolžnost intimnega

Recenzija izdelka
1. 6. 2016 - 13.00

Kako pisati, ne da bi obsojali, kako se kot pisatelj vživeti v nekoga, popolnoma drugačnega od sebe, ne da bi junake ukalupil in jih shematizirali. Pustiti, kakor se je izrazila Gayatri Spivak, subalternu govoriti, je lahko kaj kmalu popolnoma nasprotno etični drži avtorja. Distribucija estetskih besedil mnogokrat ne more ubežati orientalističnemu odru, na katerem se pojavljajo stilizirane, nespreminjajoče se in monotone figure, ki ne dopuščajo, da bi Drugega uzrli kot avtonomnega posameznika, bi dodal Edward Said. Biti pisatelj ali pisateljica vsekakor ni nedolžna stvar in Gabriela Babnik je ena izmed tistih, ki piše romane, osredotočene prav na problem Drugega, natančneje na temnopoltega človeka, ki se znajde v Evropi. Afrikanistka, ki je magistrirala iz nigerijskega modernega romana in ima moža iz Vzhodne Afrike, na nek način lahko razume, kako je biti v Sloveniji drugačen. In prav na to nas njeno literarno ustvarjanje nenehno opozarja. Izjema ni niti njen četrti roman Intimno, ki je bil izdan lansko leto pri Beletrini.

V svojem najobsežnejšemu literarnemu delu doslej pisateljica nadaljuje svoj specifično prepoznavni slog, v katerem se bogat metaforični jezik meša z erotično neposrednostjo. A tokrat uporabi manj motivov magičnega realizma, kot smo ga morda vajeni iz prejšnjih del, celotna zgodba pa je veliko bolj prizemljema ter osredotočena na surov tu in zdaj.

Roman je sestavljen iz treh delov, ki so različno naslovljeni in podprti s citati, kar lahko vidimo že v njenih prejšnjih delih. Tri zgodbe, ki se na koncu pajčevinasto povežejo v celoto, predstavljajo ljubezenska razmerja treh parov: Fadula, migranta, ki prepotuje iz Čada v Pariz, tam spozna Slovenko Janino in v Ljubljani skuša skupaj z njo ustvariti družinsko življenje. Druga zgodba pripoveduje o bosanski priseljenki Amini, ki pusti svoj študij ter delo in se poroči z občutno starejšim pravnikom Tiborjem. Tretja pa se prestavi v New York, kjer spremljamo življenje fotografinje Deane Lawson in njene družine. Na nek način vsa tri poglavja poveže ravno Fadul, ki se po neuspelem razmerju z Janino preseli v Ameriko. Vsi deli romana pa bi se lahko brali tudi kot samostojne zgodbe.

Prvo poglavje pritegne močneje kot ostali. Janina s svojimi ozkoglednimi in pravzaprav že rasističnimi starši kljub svoji uporniški ljubezni le ne more docela ubežati družbenim konvencijam in klasičnim razdelitvam spolnih vlog. Gabriela Babnik tukaj vpelje znani motiv iz prejšnjih dveh romanov, Kože iz bombaža in Sušne dobe. Pod drobnogled postavi ljubezenski odnos med belopolto žensko in temnopoltim moškim. Razmerje trpi, saj Evropejec, tisti, ki je skozi zgodovino poosebljal belega kolonizatorja, ne prenese, da si njegovo belo žensko lasti črni moški. Patriarhat in kolonizator sta pobratena, na vso silo branita svojo žensko, z roko v roki se borita za svoj simbolni kapital. Tako tudi v romanu okolica ne sprejema razmerja med Janino in Fadulom, na koncu pa tega ne sprejmeta niti ona dva sama. Razpoke med njima ne preseže njuna ljubezen, daleč od tega. Fadul se, po tem, ko postane prostitut, odseli v New York, kjer z make-upom poudarja svojo žensko plat in tako, kakor da bi potrdil orientalistično misel o črnem poženščenem moškem, išče svojo spolno identiteto. Če je prej Slovencem očital to, da ga reducirajo le na telo, pa se zdaj ravno skozenj najbolj identificira. Zreduciran na svoj izgled torej sprejme ravno tisto, česar se je prej na vsak način skušal otresti.

Če lahko Fadulovo odločitev razumemo kot pozicijo maščevanja, odnos med njim in Janino pa kot nevsakdanji par, sta v drugem ljubezenskem odnosu Amina in Tibor dokaj konvencionalna. Amina postane gospodinja, žrtvuje svojo kariero in doma hrani svojega bolnega otroka, njen postarani mož pa je ves čas zdoma, ker služi denar. A če je Tibor preprost in izčiščen lik oblastnega moškega, za Amino ne vemo natančno, zakaj počne to, kar počne. Čeprav jo moti, da jo ljudje sodijo po koreninah, ker je hči bosanskih priseljencev, se obnaša točno tako, kar družba od takšne ženske pričakuje. Če Fadula lahko poskušamo razumeti v vlogi, ki jo privzame, se zdi Amina preveč kontradiktoren lik. Pasivno se vda starejšemu moškemu, za katerega ni prepričana, da ga zares ljubi, pristane na otroka, ki ga sicer noče, prekine izobrazbo in delo, čeprav se ji to na začetku upira. Razloge za njeno delovanje bi bilo preveč rokohitrsko iskati kar v njeni narodnosti in ravno zato se zdi, da njeni osebnosti nekaj manjka. Pomanjkljivo pa je tudi razmerje, ki ga naključno zgradi s Fadulom, s katerim se sreča v bolnišnici.

Tretja zgodba svoje dogajanje usmeri v New York, v domovanju Deane Lawson. Z ameriško fotografinjo in umetnico lahko najdemo vzporednice s pisateljico. Tako kot Deana fotografira intimne trenutke tudi Gabriela skuša v odnosih iskati tisto sveto in nedotakljivo, ki pa se med dvema osebama lahko spremeni v silo uničevanja in rušenja. Intimno, ki v romanu prevzema prav to rušilno moč, v zadnjem delu izgubi rdečo nit. Pripoved razpusti svojo prepričljivost, ko se pred Deano pojavi Fadul, tokrat preimenovan v Taya [Taja]. Deani zaupa svojo življenjsko zgodbo. A Fadulov plaz besed se zdi namenjen le temu, da bralec končno ugotovi, kaj se je z njim v resnici zgodilo, s tem pa Deani v romanu zmanjša vlogo in ne uspe problematizirati njene zgodbe. Fadulova pripoved o tem, kako se je prostituiral, pa se nam zdi nadvse bizarna, saj se njegova, na začetku še suverena drža, pretvori v zmedenega transvestita, ki v New Yorku stereotipno išče svoje sanje. Poleg tega je v zadnjem delu nakopičenih preveč dogodkov in osebnih izkušenj obeh oseb, za kar bi si morala avtorica vzeti veliko več strani, da bi jih lahko prepričljivo odstrla. Sicer Babnik v romanu nikogar ne idealizira, jasno pa seveda obsodi rasizem, predvsem tistega, ki se širi med izobraženim srednjim slojem v Sloveniji.

Gabriela Babnik, ko piše o intimnosti, piše tudi o javnem in političnem. Če platnica romana bralca napeljuje na misel, da bo šlo zgolj za erotično-ljubezenski roman, se moti. Roman Intimno je v resnici poln pesimizma, vendar v resigniranih junakih vseeno lahko najdemo močno željo po spremembah. Babnik sicer ima drugačno izkušnjo Slovenje, poleg tega pa je njen roman Intimno zastavljen zelo študijsko. Vendar, kot sem že dejala, biti pisatelj ni nedolžna stvar. In ko Gabriela piše o Drugem, ne more zaobiti reprezentacije, ki od nje navsezadnje terja veliko mero gospostva. In prav to je pri avtoričinem opusu najbolj problematično.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.