Roman Strah za metulje v nevihti Ferija Lainščka sklepa trilogijo z romanoma Ločil bom peno od valov in Muriša. A tretji del se odcepi od panonske nižine in njene začaranosti in opisuje nekakšno usodno ljubezen med vojakom in domačinko v nekdanji Jugi, zelo pomembno, morda celo nosilno vlogo pa v Metuljih vsekakor nosi institucija “Jugoslovenske narodne armije”.

V letu 1972 smo, Marko Hribernik je zaradi neizpolnjevanja študijskih obveznosti prejel poziv v jugoslovansko vojsko. Ni se pretirano sekiral, njegovi starši pa: veliko je bilo vzdihovanja, pripravljanja terena in na koncu poskusa pogovorov o preživetvenih strategijah. Po prihodu v Beograd, Zemun natančneje, se je zavedel svoje nove realnosti, nesmiselnost vojaške logike je namreč v njem vzbudila vzporedni svet, premik v realnem času nekam na varno, kjer se je lahko zastrl in počakal, da je bes vojaške kompulzivnosti pojenjal.

Marko se je potem zaljubil. Močno se je zaljubil in zaradi svojih posebnih zadolžitev v vojski se je z Ljiljano, dijakinjo, ki se je prav tako močno zaljubila, lahko nemoteno srečeval. Ljiljana je kot pevka sodelovala pri koncertih vojaškega benda, da sta se lahko nemoteno srečevala, vendar je s tem pritegnila obsesivno pozornost Markovega neposredno nadrejenega. Marko je bil ljubosumen in Ljiljana naveličana njegovih scen, prepiri so zevali vedno globlje in povzročali užaljenost, umikanje in ranjen ponos. Dokončni udarec je njuni ljubezni zadal dekletov oče, ki je predčasno odslužil zaporno kazen zaradi umora in sklenil korenito nadoknaditi zamujena leta Ljiljanine vzgoje, omike in lepega vedenja – ljubezen s slovenskim vojakom skratka ni bila na njegovem seznamu hčerinih dejavnosti. Marka je poslal pred vojaško sodišče.

Determinirajoče psihično stanje, ki je Marku pomagalo, ali pa prav to ne, preživeti uvodne tedne v vojski, se je ponovilo v situacijah brezumnega ljubosumja, ki ga je občutil zaradi Ljiljanine namišljene izdaje, predvsem pa v apatiji, ki se ga je lotila, ko je bil odpuščen iz vojske. Prepričan je bil, da se je usoda dvojno poigrala z njegovim življenjem, najprej tako, da se je zaljubil, kot se po njegovem mnenju zaljubiš samo enkrat v življenju, potem tako, da mu je to ljubezen vzela. Ampak po razmisleku – bralskem, ne Markovem – je pravzaprav edina usoda, ki se mu je zgodila, nesrečna genetska dediščina: Markov duševni vzporedni svet je v izvirni povezavi z boleznijo njegove mame, njegov odhod v vojsko je pri njej izzval epizodo manične depresije in po letu dni jo je našel institucionalizirano, očeta pa pri drugi ženski. In to je edina usoda, ki se mu je zgodila, ostalo je bolj ali manj zakuhal sam.

Srečna ljubezen med Markom in Ljiljano se torej zaradi naključnih okoliščin prekine – torej, če smo natančni, njuna ljubezen je ostala, prekine se njena manifestacija. Mnogo podobnih primerov v zgodovini literarne umetnosti sugerira, da srečno ljubezen dogodek prekinjene manifestacije pretvori v nesrečno ljubezen. In zato se podobno močno, kot sta se prej ljubimca predajala srečni razbrzdanosti, zdaj dušita v pasivni osamljenosti vsak na svojem koncu Jugoslavije. Ampak, kaj sta mislila pravzaprav, mladca, že v štartu s svojo situacijo? Vojaškega roka je enkrat konec, ne?

Res je, da ljubimca živita v trenutku in popolnoma za sedanjost, ampak glede na obojestransko strinjanje o usojenosti je smiselno predvidevati, da sta si zamislila ne samo skupno leto v Beogradu, ampak tudi skupno življenje. Bralec nikoli ne prisostvuje morebitnemu pogovoru o tem, kaj bo, kako bo in če bo, nikoli ne prisostvuje njunim morebitnim pogovorom o morebitni skupni prihodnosti. Ideja prihodnosti se pojavi šele z dejstvom, da je ta prihodnost navidezno onemogočena. Tudi novica, da je oče prišel iz zapora, je zelo nenadna, ampak dobro, morda pred štiridesetimi leti zapornikov in svojcev o tem niso obveščali kak dan vnaprej. In poslal ji je vendar tri pisma, slava mu, pa ni bilo odgovora. Koliko je treba biti brihten, da pomisliš na možnost, da jih preprosto ni dobila v roke, glede na morilskega buldoga, ki se je vrnil nadzorovati njeno življenje? Če je bila to res ljubezen, kakršna misliš, da se zgodi samo enkrat v življenju, in to sta oba ljubimca večkrat in v nekaj variacijah namignila, potem zmigaš rit na tisti vlak do Beograda in počakaš pred tistim blokom in poskušaš, kaj vem, nekaj. In šele potem govoriš o usodi, in sicer ne glede izgubljene ljubezni, ampak glede njenega zajebavanja s tvojimi možgani.

Njuna usoda, v Markovi in tejle interpretaciji, se dopolni leta 91. Srečata se na sinovem grobu, bil je med padlimi vojaki v Sloveniji. In izkaže se, da je bila Ljiljana, frfotavo dekle, tista, ki je žrtvovala. Ki je brezmejno verjela. Skoraj 20 let. In bila pri tem tiho. Storila svoje. Živela s tem. Marko pa je travmiral. Bolehal. Ne-funkcioniral. Kot se za mladega moškega, ki v navalu strasti in možganske disfunkcije dekletu napravi otroka, tudi spodobi. Ljiljana na zelo bolan način spominja na Claudelovo Sygne iz drame Talec, potem ko se je ta odločila poročiti se z družinskim sovražnikom, da bi zaščitila svojo čast in to, v kar je verjela. Ljiljana je z lažjo o očetovstvu sina zaščitila svojega ljubimca in to, v kar sta najbolj verjela: v usodnost, neponovljivost svoje ljubezni. Ljubezni, ki se ti zgodi samo enkrat v življenju, in zdaj to ponavljamo približno tako pogosto, kot se ponavlja v romanu. Ampak s tem, ko je njuno ljubezen zaščitila, jo je v danih okoliščinah tudi onemogočila. Marko bi lahko spremenil okoliščine. Pa mu je možgane zjebala usoda.

Kam se skrijejo metulji, ko besni nevihta? Takšne stvari skrbijo Ljiljano tisto poletje, ko se ob Donavi sprehaja z Markom. Kaj se zgodi s prosojnimi krilci? Postanejo spomin in še en roman, verjetno. Razen, če vsej njihovi navidezni nežnosti ne parira močna protiutež, ki iz še enega ljubezenskega romana napravi res krasno delo, protiutež, ki dobesedno zlepi vse nekoherentnosti in osmisli vse ljubezenske traparije. Izjemen protagonist Lainščkovega romana je jugoslovanska vojska. Tista, ki danes največkrat paradira v nostalgičnih šalah. Ki je menda delala može iz fantov. Opis režima, hierarhije je tragikomičen in tudi famozni anekdotni prizori o čiščenju stranišč ne umanjkajo. Stil in izrazje sta tako veristična, da ju ne bereš, ampak ju slišiš. Ravno pravi tempo, ravno pravšnje podrobnosti v ravno prav ironični izvedbi. In nobene usodnosti, hvala bogu, samo suverena pripovedna moč. Takšna zaletava ljubezenska zgodba, kot je Ljiljanina in Markova, dobi z JNA ozadjem smiselni zeitgeist, jugoslovansko mentaliteto v svoji najžlahtnejši patini. In Lainščku tako vzkliknem: gospod, krasen roman!