Po literarnih prispevkih Nadine Gordimer in Johna Maxwella Coetzeeja se roman Obljuba južnoafriškega pisatelja Damona Galguta skuša premakniti od zgolj teoretiziranja, kaj naj bi belska skupnost predstavljala zapostavljeni črnski, h kritičnemu premisleku o trenutnem stanju. Roman Obljuba zato obsega štirideset let oziroma štiri generacije belske družine Swarts, ki živi na obrobju Pretorie, južnoafriškega središča izvršne oblasti in sedeža mnogih ambasad. Družina je postavljena pred dilemo izvrševanja obljube, ki jo je mati v zadnjih dnevih iztekajoče se bolezni raka dala črnski služkinji Salome, ki je zanjo skrbela. Izpolnitev obljube se skozi štiri generacije ne pokaže kot katarzična, ampak zgolj kot dovršitev. 

Okoli leitmotivov pogreba in obljube je strukturiran razvoj pripovedi, ki je razdeljena na štiri poglavja, vsebinsko pa odgovarja štirim generacijam. Obljuba se nanaša na željo matere Rachel, ki je na smrtni postelji prosila moža, naj družinsko hišo prepiše na črnsko služkinjo. Osrednji dogodek v vsakem delu je smrt enega izmed članov družine. Pogrebom, ki družino Swarst vsakič znova zberejo, in obljubi, ki je vedno del pogajanj in pogovorov ob branju oporoke, vedno sledi nov izgovor, zakaj izpolnitev te ni mogoča. Sosledje teh treh elementov, pogreba, obljube in izgovora, se torej ponovi v vsakem poglavju.

Četudi se struktura mestoma kaže kot ponavljajoča se, pa prispeva k temu, da se liki vseskozi vrnejo k vedno istim temam, ki jih vsakič dojemajo drugače. Med vsakim poglavjem namreč mine deset let, ko imajo člani družine Swarts le malo stika, vrnitev v domače okolje pa je za vse soočenje s travmo odraščanja, izgubo matere in odtujenostjo od očeta. Pri tem je poudarek vendarle na potomcih staršev, torej Antonu, Astrid in Amor, ter manj na očetu Maineju in mami Rachel, saj se večji del pripovedi odvije brez njunih neposrednih intervencij. Kljub temu da je bila otrokom namenjena neka svojevrstna bližina, kar nakazujejo imena, ki se vsa začnejo na isto črko, ta med njimi ne obstaja zares. Kvečjemu so si iz poglavja v poglavje bolj odtujeni.

S poglabljanjem razlik med potomci družine Swarts se formira tematska podoba romana. Anton, najstarejši, je služil vojaščino, a je zaradi uboja dezertiral, saj se je želel izogniti odgovornosti – hkrati pa je vedno trdil, da je pravzaprav on ubil svojo mater. Z njim se odpira tematika osebne odgovornosti, a ne zgolj do lastnih pričakovanj, temveč tudi do drugih. Anton se do konca življenja izmika odgovornosti in konkretnim odgovorom ter se zateka v vprašanja, zakaj trdna odločitev ni mogoča. Njegov diskurz se, ko pijan išče razloge, zakaj ni sposoben napisati romana oziroma zakaj ne potrebuje službe, bliža političnemu sprenevedanju. Četudi je del razlogov za Antonovo neodgovornost razumljivih, pa pripoved predpostavi, da sam ni naredil dovolj, da bi uresničil katero koli od svojih želja.

Za Astrid je izguba matere v ključnem obdobju odraščanja pomenila travmatičen prevzem materinske figure za Antona in Amor. Kmalu po materini smrti je tudi sama postala žena in nato mati dvojčkov. Medtem ko ima Anton težave s sprejemanjem odgovornosti, Astrid težave predstavljajo tranzicije med družbenimi sistemi in razredi. Čeprav ji je bil formalno podeljen enakovreden družbeni položaj, Astrid svojo emancipatorno moč črpa iz moškega pogleda – zunajzakonskih afer in spolnosti. Kot sama pripomni, sta bila z možem, manj pomembnim uradnikom, nenadno povabljena na državni sprejem, zgolj ker je sama začela afero s pomembnim političnim funkcionarjem. Na metaforični ravni je prek Astridinega pogleda izrečena obsodba liberalizma, ki prinaša zgolj nova imena za stare oblike podrejenosti. 

Zdi se, da se prek najmlajše izmed treh otrok, Amor, kaže neka obljuba prihodnosti, poudarjena z izbiro imena, torej Amor, ljubezen. Amorino otroško idealistično predstavo sveta uniči družinska nezmožnost izpolnitve obljube materi, ki jo na strani Antona in Astrid vedno spremlja udejanjanje banalnih parcialnih interesov. Že ob materinem pogrebu dobi zgolj pavšalno razlago, zakaj ni mogoče, da bi črnska služkinja postala lastnica hiše, za katero skrbi že vse življenje. Amor ob vsakem nadaljnjem pogrebu spremlja obnovo vseh tradicionalnih konservativnih drž pod krovno oznako liberalizma in demokracije. A paradoksalno se ne odloči protestirati, temveč se obrne vase in odtuji od družine. Edino vez z njo predstavljajo pogrebi, do urejanja pravnih zadev pa je Amor ravnodušna – predvsem zato, ker je jasno, da obljub zaradi družbeno-zgodovinskih vzorcev, ki jih predstavljajo, ne mati, ne oče, ne brat, ne sestra ne želijo izpolniti. 

A Amor naposled vendarle uspe izpolniti obljubo. Hiša in zemljišče okoli nje sta takrat že predmet spora o lastništvu s plemensko skupnostjo, ki je tam živela pred družino in ji je bilo zemljišče vzeto zaradi rasističnih zakonov brez dogovora ali kompenzacij. Zaradi tega je jasno, da lastništvo ne bo trajalo dolgo. V Amorinem dejanju sta združena njena osebna želja in pričakovanje okolja. V izpolnitvi je še vedno sama, odvetnica kot predstavnica družbe ob postopku predstavi svoj pogled, ki je posredno še vedno rasističen in ponižujoč do Salome. Izpolnitev zato ne prinese ne katarze ne želje po novem. Anton je mrtev, Astridina dvojčka pri družini Astridinega prvega partnerja, Amor pa v menopavzi.

Roman se zelo jasno odmika od tega, da bi belsko stran obsodil na prvo žogo, s tem da belsko stran predstavi kot skupnost posameznikov, ki jih povezuje nujno predsodek do drugih ras, pa tudi strah in predvsem nevednost. V izmenjavi pripovedovalcev tako na ravni osebe, ki govori, in tudi pozicije, iz katere govori, torej zunaj pripovedi in znotraj nje, ter glasu, ki ga za to uporablja, roman deluje kot razbito ogledalo. V razsutih koščkih se zrcali človeška podoba, fragmentirana, nejasna, predvsem pa taka, da je nikoli ne bo mogoče popraviti, zlepiti nazaj skupaj. V končnem pesimizmu romana je prisotno zlasti razočaranje nad človeškim projektom civilizacije. Družina Swarts je obsojena na propad in zdi se, da je podobno predvideno za vse človeštvo. 

Človek se, da bi ubežal razmišljanju o lastni razcepljenosti, zateka k svojim malim skrbem, kot Anton k svojemu načrtu za roman, ki ga ne začne pisati nikoli, oziroma Astrid k svojim zunajzakonskim aferam in Amor k prostovoljnemu delu z bolniki, obolelimi za virusom HIV. A ker naj bi literatura presegala človekovo vedenje o svetu, konec romana deluje kot rokohitrski zaključek nerodno zapletenih časovnic. Kljub jasni želji, da bi roman Obljuba odgovoril na zapletenost kolektivne odgovornosti in krivde, se ujame na iste mehanizme, ki jih skuša razstaviti.