Ej, a poznaš tisto štorijo o bogati francoski bejbi? No, njeni starši so bogati, pravzaprav so še malo modrokrvni. Ful je uštimana, ma dobro službo, moža in froca. Haha, ane, v bistvu se izkaže, haha, da je lezba.

Kar zveni kot potencialno slabo gostilniško natolcevanje, to v resnici ni. Objekt-subjekt bedne šale bi lahko bila Constance Debré, vendar s pomembno razliko: ona se je službi in možu že odpovedala. Potek razkritja sebe kot lezbijke ter s tem povezanega hitrega in celostnega prestrukturiranja svojega življenja je ubesedila v romanu Play boy, ki je kot prva knjiga trilogije v izvirniku izšel leta 2018. Sledila sta mu romana Love Me Tender in Nóm. Play boy je za zbirko ŠKUC Lambda prevedel Iztok Ilc. 

Delo bi najlažje označile kar kot avtofikcijo: prvoosebna pripovedovalka je Debré, podlaga za snov romana pa je njeno življenje. Avtorica je v več intervjujih poudarila, da pisanje v prvi osebi šteje za močno orodje, ki da bralki občutek neposrednosti in tako na videz ukine mejo med literarnim delom in življenjem. Pri tem pa je pomembno zlasti eno: težišče ni na posameznih življenjskih dogodkih, ki jih opisuje, temveč na odnosu, ki ga literarna subjektka do njih zavzame. Ta naj bi bil ključ za nadaljnji avtorski in bralski razmislek. 

Z željo po neposrednosti se sklada tudi slog. Debré piše kratke povedi, ki so zreducirane na absolutni minimum informacij. Tudi posamezni odstavki in poglavja so kar se da zgoščeni in kratki, sosledje dogodkov pa zgolj za silo kronološko. Prebiranje romana nam daje občutek, da poslušamo kratke monologe kolegice ob pivu: pove nam, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja, kaj si misli o tem in zakaj tako misli. Slogovni minimalizem tako pušča prednost zgodbi. Tako umanjkajo tudi kakršnikoli sentimenti: tudi seks in ljubezen opisuje povsem mehansko. »Zlekne se, gleda me, pofukam jo, pride ji, obrne mi hrbet, zaspi.« 

Play boy je pač roman o življenju ženske v štiridesetih, ki se sooča s svojim lezbištvom. Nujna posledica njenega razkritja je ugotovitev, da je življenje, kot ga je do sedaj uprizarjala, scela nevzdržno. Tako se torej odpove pusti zakonski zvezi z moškim, ki ji kasneje prepreči stike s sinom. Odpove se dobro plačani pravniški službi. Preseli se v majhno garsonjero v Parizu, si obrije glavo, potetovira telo in spoznava novo življenje z ljubimkami. 

Za prvoosebno pripovedovalko sprememba življenja ne pomeni zgolj predrugačenja življenjskega sloga: z vsakim odmikom od starega se hkrati odpoveduje svoji razredni poziciji dobro situirane meščanke. To je zavestna odločitev, saj se zdi, da se mora najprej znebiti vse možne materialne in nematerialne navlake, šele potem bo lahko neobremenjeno zaživela kot lezbijka. Ko nam to opisuje, nemara dobimo občutek, da se že približuje spolzkemu terenu poveličevanja revščine, češ, pristno in zares svobodno lahko živiš zgolj in samo, ko si osvobojena vsakršne odvečne materialnosti, ko ti je že skoraj primanjkuje. Takšna perspektiva pa smrdi po individualizaciji temeljnega vprašanja razredne neenakosti.

Kljub neposrednemu popisovanju njenega življenja pa ne dobimo občutka, da beremo izpoved. Pripovedovalka se ničesar ne sramuje, še manj pa se korigira: je povsem politično nekorektna, mestoma tudi arogantno zaverovana vase. Meščanske inhibicije olikanosti je odvrgla, ostal je neizprosen individualizem. Tudi tega ne namerava popraviti ali prikriti. Utesnjenost preteklosti zamenja za idejo svobode, ki terja konsistentno iskrenost. 

Omenjena iskrenost pa ni zgolj pogoj za relativno osebno svobodo, nujna je tudi z vidika spoznanja: »Problem je, da je tudi s puncami postalo banalno. Tudi z njimi gre samo za seks in ljubezen. Nič novega. Nič, kar spremeni življenje.« Ta na videz hipna trditev deluje osvobojena ideje idealne in temeljne ljubezni, ki bi sunkovito in brez kompromisa spremenila potek naših življenj. Lahko pa je tudi izjava razočarane posameznice, ki je iskala nekaj novega, potem pa spoznala, da tega ni. Vsaj ne v takšni obliki, kot si je to zamišljala.  

Play boy je po eni strani delo, ki uspešno obravnava vprašanja, kako stopiti v stik s svetom, kaj zaznamuje medčloveške vezi in kako se s tem spoprijeti drugače, kot so nas tega učili naši starši, naši stari starši. Je roman o tem, kako preseči konvencije. Po drugi strani pa utrjuje nekatere stereotipe, ki bi jih lahko že ovrgle. Morda še najbolj izstopa potrjevanje binarnosti spolov: »Gledam, čemu je lezba podobna. Ima obrito glavo, kapucar, svoje Luckyje zvija. Na njej je tudi nekaj zelo nežnega. Glas, oči, nasmeh. V bistvu je lezba punca, prava punca.« 

Na začetku smo dejale, da roman zastavi vse za zgodbo. Staviti, da je zgodba dovolj, da v nas vzbudi zanimanje za branje, je nekolikanj tvegano početje. Po svoje nas zgodba mestoma dolgočasi, a je po drugi plati tudi odlika romana: Debré nas s prvoosebno pripovedovalko ne želi očarati, ne prepričuje nas o ničemer, še manj pa opravičuje sebe ali svoja dejanja. Ženska v ospredju Play boya je očiščena zgodovinske zaznamovanosti s sramom, skromnostjo, zadržanostjo in kar je še teh pridevnikov, s katerimi se tradicionalno opisujejo ženske. Privzemanje tovrstne perspektive vsekakor ni praksa, ki bi jo pogosto zasledile, jo pa toplo pozdravljamo.