Opotekanja po begajoči časovnici

Recenzija izdelka
10. 6. 2022 - 13.30

Rimam in rimam,

ko me naenkrat

obide

tak gnus,

da bi najraje stekel

do straniščne školjke in,

če bi mogel,

izbruhal

ta

višek zgodovine iz želodca,

že leta mi greni življenje.

 

Slišali smo odlomek iz pesniške zbirke Pesmi iz zanesljivih virov bosanskega pisatelja in pesnika Emirja Šakovića. Zbirka je pri založbi Sophia v prevodu Jasmine Žgank izšla lansko leto. V svoji edini pesniški zbirki avtor upesnjuje obdobje svoje mladosti v obleganem Sarajevu.

Pesnikovo preživetje vojne zareže v njegovo izkušnjo časa in prostora. Definira, kako njegov čas teče tudi po koncu vojne in kako se spominja, da je čas tekel pred njo. Tudi v vse pesnikove predvojne spomine je vtisnjeno gledišče, ki vsebuje zavedanje vojne in telesni spomin njenega občutenja. Nikoli več se ne bo zmožen na enak način spominjati igre s plastičnimi puškami na domačem dvorišču ali prijateljevega vznesenega pogleda na nasilje v risankah, ob katerih sta se družila kot mulca. 

Senca udarjajo ob steklo. / Sunek na ovinku / iz glave butne otroštvo. S točke v času, v kateri piše, postanejo otroške traparije napovedi prihodnje tragedije, ki se je že odvila, in okoli katere se odvija pesnikov čas – spominjanje na preteklost, razmišljanje o prihodnosti in preživljanje sedanjosti. Začenja se retrospekcija / Masaker.

Četudi med nekatere verze uvrsti letnice, ki naj bi označevale čas nastanka nekaterih pesmi, se med branjem pokaže arbitrarnost teh označb. Pesnik se namreč zateka k različnim poskusom odmika od preteklosti in sedanjosti, v kateri je preteklost vedno prisotna. Z občasnimi letnicami zapelje bralko v misel, da svoje spomine niza kronološko, a se postopoma izkaže, da se v pesmih vedno znova vrača v različne točke v času in beleži svoj pogled nanje, preizkuša meje nezanesljivosti lastnega in kolektivnega narativa ter spomina. Letnice so tako zgolj poudarki trdovratnosti nekega občutja, ki kljub minevanju let ostaja ali se znova poraja. Vsaka pesem je svoja časovna zanka. Vsaka se konča v ostanku travme in je kot taka vrnitev v čas, ki ga pesnik poskuša zapustiti, preboleti ali pozabiti. Čeprav se nikamor ne premaknemo, vedno nekam prispemo. Misli se vračajo k obleganju.

Nezmožnost zaupanja linearni časovnosti in liniji napredka utrjujejo tudi neposredne okoliščine pesnikovega bivanja. Ta se tudi sam sprašuje, zakaj ni zapustil Sarajeva, zapiše, da je bil prepozen. Življenje kaznuje tiste / ki zamujajo. Povojna prestolnica postane v svoji izpraznjenosti negibna. Povojni čas se v svojem mirovanju razteza. Negibna širina prinese zatohlost, ki jo porodi nezmožnost odmakniti se od preteklosti, ki se zrcali v ruševinah mesta. Na obzorju ni nobene točke, ki bi se je pesnik lahko oprijel, izgubil je oprijemališče v času. 

Oprijemališče je izgubilo tudi njegovo okolje, ki miruje v povojnem stanju in izginja iz geopolitičnega prostora. Jaz sem iz fantomske države / zato imam fantomske bolečine. Šaković več svojih pesmi začne z nagovorom časopisa, televizijske hiše ali pa javne tribune. Pesmi imenuje z naslovi kot so Sporočilo za javnost in Zgodba iz zanesljivih virov. Obregne se ob vtis zanesljivosti, ki ga daje medijski prostor. Ko govori z glasom veljakov, ki se izrekajo s položaja neiskrene in neupravičene, a vzvišene legitimnosti, njihove besede naniza v naivne in preproste rime. Tako poudari, da pesnik, ko govori o svoji deželi, ostaja neslišan. Spomin na tragedijo z leti izginja iz kolektivnega spomina drugih narodov, medtem ko se sam vanj nenehno vrača, kar ga odtujuje od soljudi, ki jim z besedami ne bi nikoli mogel pojasniti časa, ki se ga tako telesno spominja. Kako na primer nekomu razložiti / da je dva dni po požaru / voda v kadi tvojega stanovanja / v devetnajstem nadstropju / še vedno vrela.

Pesnik prepoznava in preigrava razdvojenost svojih občutij: globoko zaznamovanost in prizadetost ter občutek odtujenosti od sedanjosti in preteklih dogodkov. Njegov izraz prehaja od trpkega posmeha in cinične drže do lastne prizadetosti k iskreni utrujenosti ob neslišanosti. Svoje pisanje označi za terapevtsko, a ga hkrati usmerja navzven in želi biti slišan. Tvori ironično distanco do lastne naivnosti in idealizma ter se svoji romantični drži izmenjaje vdaja in posmehuje. Nenehno je je, kakor tudi lastne vzvišenosti, afinitete do filozofije in drugih akademskih dejavnosti, naveličan. Velika vprašanja filozofije izgubijo svojo težo v boju za obstoj, vendar pa se mu iskanje službe v luči ravno teh vprašanj zdi enako trivialno. Očita si dekadenco, a hkrati ve, da mu kaj drugega ne preostane.

Misel na prihodnost se pojavlja redko in zgolj v obliki abstraktnih misli na konec tisočletja, ki implicira konec zgodovine, izbris spomina in potencialen nov začetek, v katerega pesnik ne verjame zares. Razsežnost prihodnosti je kratkoročna, kaže se zgolj kot iskanje službe, ki ga spremlja posmeh absurdnosti tega početja. A prepoznava, da ga bo družba kot človeka sprejela in prepoznala zgolj, če bo proizvajal vrednost. Naredi me za / družbeno koristen subjekt. Edina rešitev, ponujena preživelim, da se premaknejo naprej, je delo v praznem, negibnem mestu. Vse, kar pa pesniku preostane, ko dela ne najde, so alkohol, melanholija in pisanje, ki ga neizogibno vodijo nazaj k spominjanju. Ali si lahko po tem, ko si preživel vojno, res očitaš brezdelje?

Celotna zbirka se odmika in spet približuje realnosti. Dvomi ali se v svet, kakršen je, sploh želi vrniti, ali pa mu odtujenost od njega ustreza. Pesnikova razmišljanja o samomoru postajajo v zadnjem delu zbirke vse bolj neposredna. V apropriaciji Shakespearjevega verza ubiti ali ne ubiti preplete trpkost ob misli na travmo, ki jo je oblikovalo prisostvovanje množičnemu umiranju in premišljevanje o končanju lastnega življenja. 

V drugem delu zbirke se pesnikov izraz vedno intenzivneje razceplja, pesnik Emirja Šakovića postavlja v scenarije, kjer se druži z Alico v čudežni deželi, debatira s svojo dušo ali s svojim dvojnikom. V pesmi Tri usode in opis neba primerja svojo usodo z dvema svojima sodobnikoma. Eden ni bil tu / Drugi je umrl v vojni / Tretji / Pa o vsem tem piše. Posmehuje se in zameri naključju, ki je definiralo njihova življenja. Zaradi tega naključja se s preživelim ob srečanju komaj sporazumeta zgolj o tem, kako je videti nebo. Hkrati pa je zgornje vrstice mogoče brati kot tri aspekte pesnika. Kot odtujenost, ki jo čuti do vojne, ki ga še vedno definira, žalovanje za seboj, kakršen bi bil pred vojno in bi morda bil danes, če bi bilo naključje drugačno, in naveličanostjo ter nezmožnostjo sprijaznjenja s svojo sedanjostjo, begajočo v preteklost.

 

Avtorica naslovne ilustracije: Tinka Volarič

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness