Robert Simonišek – umetnostni zgodovinar, pesnik, pisatelj, pomočnik direktorja Moderne galerije in njen kratkotrajni v. d., še prej pa kustos in tekstopisec, skratka, človek nemalo talentov je lani izdal svojo drugo zbirko esejev Pejsaži. Sanjati na soncu. Zbirka ni okitena zgolj z laskavo Rožančevo nagrado za najboljšo lanskoletno zbirko esejev, temveč je že pred izidom prejela tudi prestižno literarno nagrado svetlobnica založbe Družina, ki je knjigo tudi izdala. V današnjem Kosilu se bomo torej lotili te prekrasne zbirke esejev, ki je lani prejela največ nagrad, čeprav dvomimo, da ste zanjo predhodno že slišali.

Eseji, ta polliterarna in izrazito subjektivno zaznamovana zvrst, so nedvomno svojevrstna umetnost. V primeru Simoniškovih lahko zatrdimo, da so kar mojstrovina, tako slogovna kot vsebinska – vsaj prva polovica zbirke, ko avtor razpre paleto tem na čisto vse svoje interese, prvenstveno pa svoje poglede na literaturo, umetnost in širšo družbo z nemalo primešanih anekdot iz svojega življenja. Druga polovica zbirke, ki je očitno nastala med prvim zaprtjem javnega življenja, se vsebinsko ne premika od že prežvečenih tem, avtor se tudi precej ponavlja, zatorej je nekoliko dolgočasna. Simoniškovo pisanje o dolgčasu in opazovanju lastne sobe nas pač ne premakne iz našega lastnega stanja dolgčasa, ki nastopi ob zadnjih štirih ali petih esejih. Zato si bomo bolj poglobljeno ogledali predvsem prvi, bolj žmohtni del zbirke.

Seveda ne moremo mimo dejstva, da je Simonišek v svojem bistvu konservativni avtor, ki je v svojih krogih neizmerno cenjen. Kljub svoji ostri kritiki globalističnih vplivov na slovenske in evropske avtorje ter umetnike, ki delujejo bolj propagandno in ne sledijo zgolj svojim občutkom, ne moremo spregledati avtorjevih lastnih nazorov. Ti se odražajo na skoraj vsaki strani, četudi mestoma zgolj med vrsticami. Za Simoniška današnji čas kljub vsem razpisom, štipendijam, nagradam in podobnim spodbudam v resnici ne podpira književnikov, s čimer se lahko, v času degradacije delavcev v kulturi, strinjamo. Ali ste že slišali za pisca, ki bi se lahko preživljal izključno s pisanjem in ne piše motivacijskih knjig? Vendar Simonišek vidi problem drugje. Zanj književnik ni »ne finančno ne moralno odgovoren nobeni instituciji ali podobni zunanji instanci, ki bi vplivala ali spreminjala njegove poglede in mnenja, izražene skozi literaturo. Odgovoren je le sebi«. Odgovornost sebi in sledenje lastnim idealom je očitno njegovo ustvarjalno vodilo, saj tudi v drugih esejih izrazi, da preprosto ne razume, čemu umetniki ne izhajajo iz svoje subjektivne notranjosti oziroma občutja in zgolj sledijo lokalnim ali globalnim trendom ustvarjalnega izraza.

To prepričanje je Simonišku blizu predvsem, ko piše o likovni umetnosti, kjer ne deluje kot ustvarjalec, temveč kustos in predstavnik institucije. Je zagovornik različnih poetik, te pa zaradi majhnega kroga slovenskih umetnikov, ki vstopa in se obdrži v muzeju, ne morejo priti do izraza in so širši javnosti nepoznane. Vsebina sodobne umetnosti je zanj večidel pretirano ideološko zaznamovana, češ da je »družbenokritična funkcija umetnosti le ena od mogočih funkcij, ki ne sme prerasti v agitatorsko«. V sodobni umetnosti, ki je premalo originalna, tako primanjkuje občutij ustvarjalcev, manjka »čustveno, relativno, neizrekljivo, ipd.«. V prvi vrsti meni, da »sistem podpira tiste, ki izražajo utečena mnenja o projektih in idejah, ne pa tistih, ki izhajajo iz izkušenj«. To je moteče, ker se avtor ne strinja z določeno politično opcijo, ki je po njegovem mnenju zastopana v večini sodobne produkcije. Ne samo da se s tovrstno umetnostjo ne strinja, zatrdi, da »takšna umetnost nima dodatne vrednosti in ne sodi v muzej, pač pa eksistira kot del politične propagande«. Sodobna likovna produkcija je zanj pač premalo čutna in osredotočena na individualnost poetik vsakega avtorja. Predvsem pa je preveč družbenokritična.

Tovrstna mnenja bi bilo morda še zanimivo brati, če avtor sam trenutno ne bi bil na skoraj vodilnem položaju Moderne galerije, poglavitne državne institucije za sodobno umetnost. Tako se lahko ob podanih primerih v prvi vrsti nasmehnemo. Simoniškovo razumevanje sodobnega likovnega sistema je predvsem naivno. Če prepozna nekatere sistemske težave, si jih, namesto s poglobljenim uvidom v področje in razumevanjem sistemskih lukenj, raje razloži s skoraj mitološkimi nasprotniki zanj edine prave strani umetnosti. V likovni umetnosti vlogo zlikovca prevzamejo mediji, ki diktirajo, kaj je všečno, in umetnikom preprečujejo, da bi ustvarjali kaj drugega, v literaturi pa birokracija, ki onemogoča prodor čisto pravih književnikov. Sodobno umetnost označi za amoralno, v sodobni literaturi pa ne najde skoraj nobene izjemne knjige, razen tistih, ki jih je napisal njegov – sprašujemo se, če namišljeni – avstrijski prijatelj.

Eseji ne odražajo avtorjeve odličnosti in njegove prodorne misli, nasprotno, razkrivajo njegov rudimentarni pogled na svet. Svojih kritik širšega polja kulture, politike in družbe se ne loteva s konkretnimi primeri. Tako je neredko skoraj nemogoče vedeti, koga ali kaj je imel točno v mislih. Za celotno zbirko se izkaže, da je zgolj avtorjev miselni tok, ki ni podkrepljen z zadostnimi primeri. Skratka, pridobimo precej nasvetov zdrave kmečke pameti. Ko pa umanjkajo argumenti, nastopijo žive anekdote. Tako lahko izvemo marsikaj – da je v zadnjih dveh letih nekaj časa živel v Celju, ki mu posveča cel esej, da je svojo prvo ljubezen spoznal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, da prejema ljubezenska pisma, na katera ne odgovarja, in da se v gore odpravlja brez telefona, kar se lahko izkaže za problematično, če se izgubi. Izvemo o njegovem rojstvu kot pesniku in občudujočih pogledih, ki jih je prejemal kot mladi avtor. Seveda tudi o pohujšljivih študentskih letih, kjer so se na zasebnih zabavah pojavljale hlapljive alkoholne dišave. Čeprav v svojih esejih nasuje bolj ali manj resnične anekdote iz svojega življenja, te predstavljajo zgolj drobce. V gradnji strukture vsakega eseja zakorakamo v eno izmed omenjenih slik, vendar se vrata, skozi katera kukamo v prigodo, zaprejo, še preden bi se prizor lahko dobro razvil.

Simonišek se v svojih esejih vzpostavlja kot avtor z veliko začetnico. Kot intelektualec, ki živi temu dostojno življenje in čigar mnenje je vredno slišati. Za takšnega se izdaja v ravno pravšnji meri, da si lahko orišemo sliko njegovega življenja. Veličino svojega življenja nam riše s predolgimi stavki, natrpanimi s tujkami, za katerimi skriva veliko praznino svojih misli. Ta pride do izraza še najbolj v drugi polovici dela, ki ne sporoča čisto ničesar – namenjena je zgolj samopoveličevanju in izpostavljanju dejstva, da avtor ni enak ostalim ljudem, saj rad uživa v samoti in ga dolgotrajne karantene niso pretirano prizadele. Žal pa branje tega grandioznega poveličevanja njegove življenjske izkušnje mestoma zmoti nemalo zatipkov in slovničnih napak, ki so ušli tako avtorju kot uredniku in lektorici.

Kot avtor, ki je za svoje kratke zgodbe iz leta 2013 uporabil tedanje proteste, se seveda ni mogel upreti pisanju o aktualnem družbeno-političnem dogajanju. Ne moremo spregledati začudenosti, ki jo doživlja ob dejstvu, da si institucije, ki prejemajo finančno podporo države, drznejo protestirati. Kritizirati roko, ki te hrani, se pač res ne spodobi. Tovrstna uprizarjanja šova za medije, ki nudijo zadostno publiciteto za ideološko levo usmerjene umetnike, so seveda značilna le za propagandiste – vsak racionalni ustvarjalec pa se bo temu izognil.

Simonišek je zlati fant konservativnega polja kulture, ki ve, da kultura nikakor ne bi smela postati ideološko orodje politične propagande. Pa čeprav v kritiki ideologije ni najbolj samorefleksiven – Muzej slovenske osamosvojitve in politično motivirano kadriranje v državnih kulturnih institucijah, katerega del je bil nenazadnje tudi sam, si po njegovem pač ne zaslužita kritike. Zaključimo z drobcem iz njegovega eseja Populisti in drugi: »Saj večina nima več svoje pameti in za umetnost razglaša samo še tisto, kar podpira točno določeno idejo oziroma nazor. Zato protestirajmo in se okličimo za žrtve, režirajmo lastno revolucijo, pardon, ohranjajmo stara razmerja in označujmo za populiste vse, ki ne razmišljajo v enakih okvirih kot mi«.