Avto vozi čez drn in strn angleškega podeželja, radio šumi, na zadnjih sedežih zadekani opazujeta naravo, ozke ceste in hiše, September in July. Sestri. Roman izpod peresa angleške pisateljice Daisy Johnson, najmlajše nominiranke nagrade Man Booker. Dve leti od izdaje izvirnika, letos tudi za slovensko bralsko publiko s prevodom Ane Schnabl pri LUD Literaturi.

Pisateljica raziskuje morda najskrivnostnejše in nedoumljivo, zagonetno stvar – izjemno močno sestrsko vez. Premika meje dopustnega z vzpostavitvijo srhljive atmosfere in fragmentirano oblikovanimi poglavji s poglobljenim razumevanjem človeških družinskih odnosov, intenzivne in bolestne sestrske vezi. Poglavja si sledijo analitično in raziskujejo paleto perspektiv. Od prvoosebne pripovedovalke July do tretjeosebnega opisovanja življenja njene mame Sheele in njenih občutkov.

Delo, ki bi ga lahko označili za podobno gotskemu, z deževnim podeželjem, hišo strahov in neizmerno natančnim opisovanjem dogajanja in občutij protagonistk, ki jih spoznavamo tudi skozi njihove srhljive more. Misteriozno dogajanje pa je v romanu neredko prekinjeno z gledanjem televizijske serije, brskanjem po telefonu. Tako ni dvoma, da postopamo po nam predobro poznanem svetu 21. stoletja. Zavedanje modernega, tehnološko izpopolnjenega časa pa delu ne odvzame čara. Okvirji modernosti ne preprečijo, da vstopimo v svet gotske mistike, strahu in tesnobe.

Oris pokrajine je tisto, kar nas pritegne v preprosto oblikovano, manj kot dvestostransko žepnico. V zgodbo se potopimo nemudoma, ko le deset mesecev narazen rojeni sestri September in July stopita iz avta pred nekoliko zanemarjeno bajto z umazanimi zidovi, pred neurejeno, razpadajočo zgradbo, na kateri ugledata napis Hiša umiritve. In čeprav zgodba sledi sestrama in njuni mami Sheeli avtorica s poosebljanjem hiše, opisovanjem njenega dihanja in opazovanja vzpostavi popolnoma novo raven vseprisotnostnega, srhljivega, ki jo literarno opremi z neprijetno odsekanimi povedmi.

Hiša deluje kot ostarela gospa, ki v svojo uteho sprejema najrazličnejše goste. V njej se je in se bo zgodilo marsikaj, v njej sta se sestrina babica in dedek veselila svojega sina, v njej se je rodila September in vanjo se kot vdova vrača Sheela s svojima najstniškima hčerkama. Njun oče Peter je preminil že kmalu po rojstvu mlajše July, a o njem poleg bežne omembe njegovega fizičnega znašanja nad Sheelo ne izvemo več. Dovolj je, da razumemo Sheelino plaho prezenco, njeno zapiranje vase in depresijo, ki jo izpostavi pisateljica. Venomer v svoji spalnici, izza svojih vrat le redko pokuka, pa še takrat se zdi, kot da le lebdi v zraku in postaja eno z nemimi stenami hiše. 

Pod streho ponovno naseljene hiše se tako odvija srhljiva, temačna, a zato nič manj pristna zgodba September in July, ki sta skoraj neprijetno podobni svojim staršem. July je plaha, zaprta vase, naivna – podobna svoji materi. September pa tista agresivna – podobna očetu ali, kot ga je sama nekoč poimenovala, tulečiprevarantskizmikavtskibarabi. Klišejska primerjava bi izzvenela v prazno, če je ne bi potrjevala njuna mama Sheela, katere dan ne mine, da ne bi v September videla vsaj trohico svojega nasilnega, pokojnega moža. Ona je namreč tista, ki začne večino prepirov s kričanjem in strašanskim besom, ki ga nenehno poskuša uravnotežiti July, da se ne prelevijo v nekaj več. Sheela tako September ne more nenehno krotiti in se od svojih hčera vse bolj oddaljuje. Občutki odsotnosti prepredajo njihove odnose bolj in bolj, sestri postajata odvisni druga od druge, a materi ne zamerita. Vesta, da njeno podzavest prevevajo spomini na nasilnega moža, čigar moč z leti ne uplahne. Spomini nanj kvarijo njen odnos s hčerkama, v katere zrcali sebe in Petra. Z neljubimi spomini se sooča s slikanjem, svoja občutja zliva na papir v majhnih podobicah September in July, skozi katere se avtorica poglobi v materinski odnos. Četudi bralec ne prisostvuje dialogu med materjo in hčerkama, je ta vzpostavljen neposredno skozi ilustracije, ki si jih July ogleduje in tako spoznava svojo mater in njeno razumevanje sestrskega odnosa, ki ga opazuje pri hčerkah.

Septembrino in Julyjino nenavadno močno vez prepoznamo tako v zaščitniški naravi, ki jo September čuti do July v trenutkih srednješolskega ustrahovanja, kot v trenutkih izsiljevanja, ki si jih privošči September. Zdi se popolnoma normalno, da September July ščiti pred njenimi zlobnimi sošolkami, a njun čuden odnos se stopnjuje, ko July naivno sledi njenim ukazom, naj poje kozarec majoneze, naj si odstriže vse svoje lase. Moč, ki jo September drži nad svojo sestro, se ukaz za ukazom prelevi v sadistično izživljanje, daleč od izjemne sestrske ljubezni. V trenutkih, ko se nam obrača v želodcu, zaznamo elegantno prestopanje od popolnoma normalne sestrske povezanosti do krutih incidentov pod Septemberinim nadzorom.

Sestrsko vez kot dan in noč različnih September in July bi lahko označili kot čudno, bizarno, celo srhljivo. Njuna povezanost sega do takšnih razsežnosti, da tudi ob Septemberini smrti, ko ta podleže nevihtni streli, July vsak dan doživlja, kot da bi bila sestra še vedno prisotna. Njena smrt pride kot presenečenje tudi bralcu, saj iznenada ob sestrskem prepiru September sredi nevihte odvihra iz hiše, kjer se zgodi nesreča. Mine mesec, ko se July zave in sprejme njeno smrt. Zanikanje je sicer popolnoma razumljivo znotraj procesa žalovanja, a July cel mesec po sestrini smrti živi, kot da se ni nič zgodilo. Njen odsev vidi v ogledalu kopalnice in njeno navidezno prisotnost prevzame do te mere, da sebe dojema kot svojo mrtvo sestro, s katero postaja eno, literarno doseženo s prestopanjem iz tretjeosebne perspektive v prvoosebno. Tako avtorica izpostavi poglobljeno razumevanje Julyjinega žalovanja v Hiši umiritve, hiši strahov.

Hiša umiritve, ta, ki diha s tistimi živečimi v njej, s svojo prezenco spremlja njihova veselja in travme ter stanujoče straši z nenavadnimi škripanji zidov. Obenem je hiša, četudi se sliši nenavadno, sestrama nudila tisto materinsko oporo, za katero je Sheela čutila, da je ne more več nuditi. Hiša je varovala vse tri, ko ona tega ni zmogla, jih čuvala med svojimi štirimi stenami.

Kako močno dominanco je držala September nad July, postane jasno ob njeni smrti. Ganljivo opisovanje občutkov, ki se July porajajo, ko spoznava, da je bila le Septemberin podaljšek in da je iz nje posrkala zadnje kančke življenja. Poslednje strani romana bralcu ponudijo zadoščenje, saj se July odloči, da bo postala sama svoja oseba. Sprejme, da September ne bo več diktirala njenih občutij in dejanj, s čimer pisateljica roman nekoliko osladno zaključi, a zato nič manj veličastno. Iz temačnosti in zatohlosti hiše July končno vstopa v svetlobo, na s soncem obsijan vrt, ki je njeno novo življenje. 

Delo s tesnobno, skoraj morečo atmosfero in lirskim pristopom premika meje literarnega ter se z verzi na začetnih straneh Moja sestra je črna luknja, Moja sestra je tornado, Moja sestra je gozd v ognju posrečeno dokoplje do stalne poetičnosti, ki preveva sicer prozno besedo. Nudi osvežujoč pogled na družinske in predvsem sestrske odnose. Delo lahko upravičeno imenujemo gotski roman.

Recenzirala je Brina.