Spoznala sta se aprila 2016 pri Prešernovem spomeniku. Čez nekaj minut sta ob Ljubljanici pila kavo. Sprva začudenje, da je begunec lahko tudi vesel. In prvi intervju: Brez branja ne bi bilo človeka za Dnevnik. Novinar Andraž Rožman, avtor romanesknega prvenca Trije spomini. Med Hajfo, Alepom in Ljubljano, nedavno izdanega pri Založbi Goga, je v času, ko se je naša država obdajala s koluti rezilne žice, pozicijo priviligiranega - poleg številnih novinarskih prispevkov, ki so glas zatiranih naredili slišen vsaj nekaterim, - izkoristil tudi tako, da je prisluhnil zgodbi posameznika in jo dolgo poslušal.

Srečanja so bila številna in Andraža je smeh, ki je sirskega založnika, pesnika, moža in očeta Mohamada Al Munema ob obujanju temačnih trenutkov obdal kot kupola, presenečal vse manj. Spletla sta prijateljstvo, odprla okna, skozi katera lahko zremo številne zgodovinske okoliščine, in odstrla spomine ter občutke, ki kažejo, kdo smo onstran birokratskega ustroja, v katerega je pahnilo tudi Mohamada. Andraž je iz pogovorov, pesmi in svoje poti v Hajfo z izjemnim spoštovanjem in občutljivostjo stkal pripoved, ki vrača človečnost in dostojanstvo.

Prvi spomin in prva domovina sta za Mohamada odvisni od pripovedi drugih. Njegov oče je imel deset let, ko je z Mohamadovo babico in dedom moral iz Hajfe. Nakba, katastrofa, je že predolgo zvesta spremljevalka Palestincev. Njihove hiše ni nihče izmed družinskih članov videl od leta 1948. Mohamad se je tako z ostro bolečino že rodil. Kot palestinski begunec v Siriji je bil na pol izbrisan, drugorazredni državljan. Ko je imel tri leta, je s starši, brati in sestrami zapustil taborišče nekaj kilometrov jugovzhodno od Alepa. Zvok letal, ki so letala med arabsko-izraelsko vojno, mu je ostal. Prav tako hrepenenje, da mu bo kdaj dovoljeno obiskati Hajfo. Želja, da vidi, če hiša še stoji in ali ji je arhitektura nasilja prišla do živega. Želja matere, da tam odvrže njen šal, je ostala živa. Pa želja očeta, da poljubi palmo.

Drugi spomin. Alep. Mohamad se je v opozicijo rodil še kot sunit in tam ostal vse življenje. Skrivanje informacij pred mukhabaratom je bilo del njegovega vsakdana. Tudi ko je s svojo založbo širil obzorja - širil orožje, ki ga oblast ni marala. Tiskal je Satanske stihe, kurdsko literarno revijo, in številne druge knjige, ki jih je sistem prepovedoval. Preden se je začela sirska državljanska vojna, so imeli v družinski zbirki med deset in petnajst tisoč knjig. Boj za svobodno kulturno in umetniško izražanje Mohamad vidi kot življenjsko poslanstvo. Očudovanje pesnika upora in ljubezni Mahmuda Darviša, prijatelja njegovega očeta, izvira iz njegovega povezovanja ljudi z neomajnim humanizmom, čeprav so bili politično na različnih bregovih. Zaradi tega je Mohamad moral v zapor, odvzeli so mu osebne dokumente in zapečatili založbo.

Številne ulice, kjer so nastajali njegovi spomini, so zravnane z zemljo, prijateljev ni več ali pa so razseljeni po celem svetu. Miroljubni protesti so prešli v državljansko in svetovno vojno, v kateri je na vrhuncu spopadov sodelovalo več kot petdeset držav. Alep so preletavala ameriška, ruska, francoska, britanska, turška in izraelska letala. Svoje štiri otroke je dajal spat v sobo, ki se mu je zdela najbolj varna, jih poljubil in si vsak večer rekel: "Upam, da jih bom zjutraj še videl." Vsak dan je bilo tako. Ko ni bilo več pokopališč, so ljudi pokopavali za hišami, nekaj spili in šli naprej. V njegovo hišo sta prileteli raketi, njega je zadel ostrostrelec. Smrt je postala del vsakdana. Če vse to doživiš, solze presahnejo. Srce ne govori več. Vojna je trajala štiri leta, ko je bil še vedno v Alepu. V zadnjih osmih letih je bilo ubitih več kot pol milijona ljudi, domove pa je moralo zapustiti skoraj dvanajst milijonov prebivalcev.

Tretji spomin. Ljubljana. Po tem, ko je imel vse in je vse izgubil, se je znašel na nevarni poti in na koncu pristal na Kotnikovi. Sam. Uradnik je mislil, da je prišel zaradi denarja. Socialna delavka mu je govorila, da ne bo dobil azila, če bo hodil v tovarno Rog iskat trenutke normalnosti. Ko je v parku uzrl otroško igro, njegovi otroci pa so bili v vojni, je zajokal. Z odpeto srajco je skozi prsi dihal veter upanja in iz mesta, ki ga je ljubil, se je počasi znašel v mestu, ki ga je vzljubil. Svobodnega ga je ponovno delala kultura. Kaj človeku pomeni ena sama dobra pesem ali en dober verz, ko nima ničesar drugega!

Zamisli, pa naj bodo še tako utopične, so še kako pomembne. Lepota, tudi v najbolj tragičnih trenutkih, in potrditev, da nisi samo številka na papirju. Po 433 dnevih je dobil status in tako tudi uradno drugič postal begunec. Stres, ki ga za sabo pušča čakanje v majhni sobi, je vtisnil svoj odtis. Kljub temu je v arabščini recitiral Cankarja in napisal pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. Na letališču je z vrtnicami dočakal združevanje s svojo družino. Otroci se šolajo. Službo še išče. Mnogi drugi so na varnem območju obstali in otopeli. Nekateri so omenjeni v knjigi.

Trije spomini prinašajo čas pred Mohamadovim rojstvom, živahno življenje v Alepu ter pesmi in vtise, zapisane v tretji domovini. Med tretjim ljudstvom, katerega, tako Mohamad, politiki jedo burek skupaj z rajo, če pa bi imeli plin in nafto, bi tudi oni postali krvosesi. Trije spomini so potrebno delo, opravljeno s strastjo in magijo pogovora. So spomini, ki iščejo ljubezen do umetnosti ter pot do svobode in resnice v vseh njenih odtenkih. Biografija velikega poeta, zrcaljena v zgodbo novinarja, ki brska za novimi zgodbami. Ne samo za tistimi, ki so mu naložene, da nazadnje postane pisatelj, prijatelj in popotnik.