U (sončev) prah

U (sončev) prah

Recenzija izdelka
9. 3. 2020 - 13.30

Natanko – skoraj do ure – pet let po Tišimi in sedem po prvencu Čezse polzeči je izšla tretja pesniška zbirka Uroša Praha Udor. Tokrat pri ŠKUCU – morebiti zaradi nedavnih težav s financiranjem zbirke Aleph, morebiti pa tudi ne – v zbirki Lambda. Na prvi pogled je videti, da Prah s tretjo knjigo predvsem nadaljuje linijo, ki jo je začrtal v prvih dveh: jecljave besede v ogoljenih, strnjenih pesmih, ki s krčem verzov skušajo dati poeziji nekaj upornosti in s tem gostote, da bi se tako združila s krčem duše in telesa: »Telo je beseda. / Telo je beseda. / Telo je beseda«, ali pa: »Lepota je v razgrnitvi jezika kot nasilja, / ki se razkači / in ti razpre medenico, / prasica.«

Toda občutek neprekinjene linije je varljiv, kvečjemu upravičen, kolikor je na delu neka konsistentna transformacija. »Nisem to, kar tu piše, / temveč, kamor to vodi,« kot je pisal v Čezse polzečih. In »Ne tja. / To je prvič. / Od tu naprej. Resno«, kot je nadaljeval v Tišimi. Uroš Prah, vedno že nekje drugje. Ali ste vedeli, da je leta 2018 prejel nagrado za dokumentaristično pesnitev Nostra silva, napisano v nemščini? Jaz pa še vedno o nekih genetičnih linijah … Dunaj, kjer prebiva zadnja leta – po njegovih besedah sončno in prepišno mesto –, kakor da je sprostil krč, ki je bil prej, se mi zdi, centralen za njegovo poezijo. Nekako veselejša, šaljivejša je. Ali pa sem le sam s preveč vlažnimi – tudi vlage je v Udoru manj kot v Tišimi, kjer je ponavljan motiv – in mrkimi očmi bral prejšnji zbirki? Tu pa sonce, toplo sonce, ki greje trave, drevje in beton in zemljo – seveda tudi suši, pregreva, napoveduje žareči udar. »Svetlobe seveda preveč / a zatemnitev / ni nobena / rešitev tudi.«

Veselje in sproščenost, nasmešek, ki je nadomestil »plesem« – besednih transformacij je zdaj nekaj manj, kot jih je bilo, oziroma so bolj prikrite, sem pa tja se zdaj prikrade kakšna navržena rima –, še poudarita naivno-amaterski vtis, s katerim Prah bije svojo bitko. Njegova poezija je bila zame že od nekdaj naporno branje, predvsem zaradi navidezne preprostosti, kar prelahko bi jo bilo odpisati, tako kot je skoraj storil Miklavž Komelj, preden si je premislil na zavihku Čezse polzečih: »Ko sem [pesmi] prvič prebral, se mi niso zdele prav nič posebnega; precej začetniška lirika, sem si dejal, na trenutke skoraj naivno preprosta, z neko mladostno nonšalanco«. Vendar pa je prav v tej legi, kjer je vse videti že kar preveč preprosto, kjer se zdi pozornost odveč, Prah, prašek v sončnem žarku, svojemu jeziku, ki ves čas nekaj izpušča, izboril dovolj kompleksnosti: “ne ne ne pravi in je / v tem prismuknjenem / obratu njegov čar.”

Pesmi se sicer delijo nekako na tri tematska polja in na dve slogovni legi. Veliko vlogo tokrat igra zemlja, ki je nenazadnje tista, ki se udira: »kopati ali ne kopati / spirati prst do kosti / drobiti kamnino / se greti?« Zopet je tudi dosti pesmi o telesni ljubezni: »stisnjena vso noč v vseh položajih«. Manj pa je jezika in domače dežele, cikel pesmi o Prahovem rodnem Cmureku je nadgradila samo ena pesem. Dom je zdaj že nekaj drugega: »Vse hotel / tud dom / če že treba / da spet / po tujem.« Jezik je pa nekako obsolete – slovenščina, je rekel zadnjič po predstavitvi zbirke, ima pred sabo največ trideset let življenja: »Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta reva bi rada pa nekako ne more.«

Zglede, sledi in napovedi vsega prisotnega najdemo kakopak že v prvih dveh zbirkah. Tako kot tam je tudi tukaj najvažnejša in še bolj rafinirana napetost v osiromašenem jeziku, ki gradi pomen predvsem s premori – torej jecljavostjo – med besedami in na koncu verzov. Najbolje je torej te pesmi samemu sebi prebirati na glas; če jih le slišimo, ne pa tudi vidimo materializirane, ali obratno, se nekateri premori oziroma beline izgubijo. Pomen, ki raste iz ogolelega jezika – ki spet, kakor v devetnajstem stoletju, nima terminologije za svoj čas – je osiromašen.

Glavni slogovni legi v zbirki tečeta med dolgimi in kratkimi verzi – treba je pripomniti, da je dolžina verzov v pesmih Udora na splošno bolj enakomerna od tistih v Čezse polzečih in Tišimi, tako da moramo to ločnico razumeti ritmično: dolgi verzi se prelivajo iz vrstice v vrstico, kratki pa se prelamljajo, včasih tudi sredi vrstice. Če so bile v prejšnjih zbirkah krajše, gostejše pesmi nosilke naboja, sedaj to velja za pesmi s krajšim verzom. Krajše pesmi v Udoru večinoma niso več od aforizma in ker je cela zbirka bolj odprta in zračna, ker se ji je udrl strop, niso tako goste: »Pozabljaš / da tudi tla / tečejo.« Daljše pesmi, kolikor ta oznaka kaj velja - pri Prahu je vse kratko -, torej tiste, ki se zares razdelijo glede na dolžino verza, pa se mi zdijo sedaj nekako bolj konkretne, manj abstraktne, s prostori, vremenom, časom, rastjem, liki. Daljši verzi se skoraj anekdotično reflektirajo, komentirajo in opisujejo: »Podržal mi je pivo in rekel / neko noro prijaznost …« Krajši pa zastajajo, se nalagajo eden na drugega kot verzi-gradniki-atomi in s svojo samozadostno monadično nezaključenostjo plastijo premene in pomene skladnje, glasov in besed: »umirjeni hkrati na preži pač / ljubeče loveči zgolj bitja / ki pristanejo«.

V splošnem se mi zdaj, retrospektivno, zdi, da sta bili prvi dve zbirki dosti bolj zgubani sami vase, v premagovanje inter- in subjektivne, pa še subjektove pozicije. Udor pa je po eni strani bolj čist, bolj konsistentno grajen, po drugi pa nekako prizemljen, bolj navzven obrnjen – k svetu in njegovim pripetljajem, k prizorom, scenam, dogodkom, h kontekstom ljudi, ki se po njem sprehajajo kot mravlje v razgrebenem mravljišču.

V vsakem primeru izgubljam tla pod nogami, spodnašata mi jih slab spomin in minevanje časa. Vsaka od treh zbirk, pa tudi od vseh prihodnjih, ima pač svoj trenutek. Resda je nek progres: od gladko čezse drsečih nežnih površin prek formacije in raziskave notranje moči, ki kot ovojnico oblikuje površino, do prevrtanja površine, da se sesede sama vase in razgali svojo notranjost.

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.