Pivo, Naser, Osborne

"Najina težava je, da sva tako angleška, da gre človeku na bruhanje," reče Font, prijatelj glavnega lika romana Pivo v biljardnici, Rama - frankofonega, angleško izobraženega Kopta – nekje na prvih straneh knjige. Roman bralca ne vpeljuje v obdobje, niti v družbeno okolje – zareže nekje na sredini in izriše zeitgeistovski izsek Egipta po revoluciji l. 1952 in po sueški vojni. Smo torej nekje po letu 1956, Angleži so se komaj umaknili iz Sueza, Naser pa v Egiptu nadaljuje s svojimi socialnimi reformami.

A roman Waguiha Ghalija se zares ne osredotoča na politiko, družbo v celoti ali kaj takšnega, glavni fokus je že omenjeni približno tridesetletni Ram in njegova (ne)umeščenost v dano okolje. Ram je hodil v angleško šolo in čeprav je vedno brez denarja, pripada kozmopolitanskemu zgornjemu razredu, tistemu, ki poseda po barih in kavarnah in pravzaprav ne počne ničesar. Ram se ne umešča nikamor, rad bi bil individualist, državljan sveta, ki mu lahko pripada le po delih. Ram ima še en problem – prebral je preveč knjig.

Njegova izjemno samoreflektirana nedeterminiranost ter presežek znanja in nezmožnost, da bi z njim karkoli storil ali spremenil, se manifestirata v cinični drži, ki niha med jezo in pristnim zadovoljstvom. Ram je tako obenem angry young man – egipčanska različica Osbornovega Jimmyja Porterja, pa tudi enfant terrible, ki uživa v svoji intelektualni vzvišenosti in povzročanju težav. Absurdnost lastne (ter družbene) razcepljenosti med socialne sloje, med angleško in egipčansko kulturo, med francoski in arabski jezik, med različne etnije, med prekomerno izobraženostjo in pomanjkanjem dela ter vzporedno zavedanje konformizma lastnega socialnega statusa pripoved razkriva ter naslavlja prek Ramovega humorja, ki tovrstna občutja venomer spelje v tragikomičnost. In roman je zares smešen; je eden tistih, ob branju katerih se pogosto glasno zakrohotamo.

Čeprav je bil roman napisan leta 1964, torej le nekaj let po slavni Mahfouzovi Kairski trilogiji, se zdi, da z njo ter z drugo literaturo širše regije tega obdobja nima veliko skupnega. Z romanom, ki je mimogrede bojda izjemno avtobiografski, Ghali namreč stoji nekje na sredini postkolonialne binarne pozicije in kritično piše v obe smeri – proti imperiju ter proti bivši koloniji ter tako demitologizira ter deromantizira postkolonialni Egipt ter zloglasno revolucijo. V pripovedi opisuje predvsem dvojnost svoje dislociranosti in razcepljenosti – ko je prvič stopil na evropska tla, pravi, sta se v njem dokončno izoblikovali dve identiteti – ena, ki sodeluje, in druga, ki opazuje in sodi. Od takrat naprej je ujet v povsem subtilno, niansirano, ohromljajočo samorefleksijo več perspektiv.

Nad Anglijo ni razočaran le zaradi Sueza, saj pravi, da bi to glede na branje o poprejšnjih afriških in azijskih »Suezih« lahko predvidel, ampak predvsem zaradi angleške intelektualne srenje – zdi se namreč, da jim je zanimiv le kot nekakšen »plemeniti divjak«, obenem pa na daleč ozkogledo častijo Naserja, ker da je zadal udarec imperializmu, čeprav se ta z vojaško represijo in zapiranji spravlja nad egipčansko levico, prav takšno, kakršni so oni sami. Nad Egiptom je razočaran, ker se po revoluciji ni nič zares spremenilo. Če so bili prej pomembneži paše, so zdaj to generali, reforme privilegijev se niso izenačile, temveč jih je pridobila še vojska. Elite še naprej govorijo francosko, v Suezu pa so se borili predvsem revni študentje.

Ramu ne preostane nič drugega, no ja, tako se pač odloči, kot da igra biljard (ki je pravzaprav snooker), pije pivo (ki ni zares pivo, a je Stella z viskijem in vodko) ter zganja cinizem – predvsem nad samim sabo, do te mere, da ga ponotranji in ga začne živeti. Oziroma kot pove sam: "Postal sem lik v knjigi ali kakšni drugi domišljijski stvaritvi; sam svoj igralec v svojem gledališču; sam svoj gledalec v svoji lastni improvizirani igri. Hkrati občinstvo in sodelujoči – izmišljen lik."

Nekje sem zasledila, da se roman dandanes v knjigarnah nahaja nekje zraven Orwellovega 1984. A ob spominu na novico iz leta 2014, da je v Kairu pred vrati univerze tajna služba aretirala študenta, ker je s seboj nosil prav tega Orwella, se zares zdi, da se tudi Pivo v biljardnici brez skrbi lahko prenese 50 let naprej, pa se bo z Ramom poistovetila ne le egipčanska, ampak tudi evropska generacija dislocirancev. Tudi zato, ker smo, tako kot vsega drugega, tudi Orwella že rahlo siti.

Pivo v biljardnici je pri zbirki Kaif založbe *cf. izšlo v prevodu Barbare Skubic.