Med triindvajsetim in tridesetim avgustom, se je v Ljubljani odvil že 28. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi, ki je v okolico Tabora pripeljal 16 umetniških projektov od blizu in daleč. V torek smo se že posvečale trem izmed njih, danes pa bomo pod drobnogled vzele še tri.

Začenjamo s performansom Aplavz v koreografiji lepote, in izvedbi Mathilde Vrignaud, Maje Dekleva Lapajne in DISKOlektiva, ki se ga je v nedeljo, 25. avgusta udeležil Samo;

nadaljujemo z instalacijo Rožice in pivo, ki je bila na ogled tekom celotnega festivala, z avtoricama Čarno Lampret in Ajdo Pirtovšek pa se je pogovarjala Nia;

zaključujemo pa s performansom 3. julij, 1998, Nič nikoli zares ne umre v režiji Filipa Mramorja, ki si ga je 26. avgusta prav tako ogledala Nia.

Kot so zapisale organizatorke - ekipa zavoda Bunker: »Za posamične predstave se pri tokratnih Mladih levih zdi, da po močnem obdobju, ko je umetnost poskušala z neposrednimi intervencijami in eksplicitno nagovoriti politične rane oziroma rane skupnosti, letošnjih umetniških del ne zaznamuje odsotnost poguma poimenovati probleme s pravimi imeni ali celo resignacija, ampak neki premik v razpoke in občutja še ne ubesedljivega, a prihajajočega, visečega v zraku, obetov.«