Na sprehodu z lepoto
Kopico radovednih pohodnikov z različnih vetrov je v predverju Športnega društva Tabor na večer 24. avgusta nagovoril DISKOlektiv, sicer umetnik z mnogo imeni – med njimi Simeon Huzun, Norbert Sve Fö, Gorazd Pakozdi, Edina Živa Diva –, v civilu pa sliši na ime Gregor Kamnikar. Protokol uprizoritvenega sprehoda Aplavz, v katerem sta pri vodenju naše skupinice pomagali tudi perfromerki Mathilde Vrignaud in Maja Dekleva Lapajne, je bil naslednji: Prvič – petdeset minut bomo hodili od Športnega društva Tabor do Slovenskega mladinskega gledališča. Drugič – hodili bomo v tišini in kot skupina; pohodnica ali pohodnik se nikoli ne smeta oddaljiti od ostalih za več kot dolžino iztegnjene roke. Tretjič – kadarkoli kdo zagleda kaj lepega, gre do tega lepega, se k njemu obrne in zaploska. Četrtič – vsi ostali se pridružimo aplavzu.
Uvodni del akcije bi lahko poimenovali čredno pogajanje oziroma skupno usklajevanje. Saj vemo, kako to gre – vsi bi sledili, nihče ne bi vodil. Prve aplavze večinoma sprožijo sprehajalci na čelu kolone, nato se po kakšnih petnajstih minutah skupina počasi uglasi med seboj in prihodnje pobude za ploskanje prihajajo od kjerkoli.
Tu lahko potegnemo vzporednice z akcijo oziroma hepeningom iz leta 1969 – Urbani teater oziroma Vaja s piščalko na ljubljanskih ulicah neoavantgardne skupine OHO. Protokol je bil enostaven. Skupina je hodila po mestu. Nekdo v skupini je imel piščalko. Ob žvižgu so vsi v skupini zamrznili. Ob ponovnem žvižgu so nadaljevali svojo hojo in medsebojne pogovore. Sorodnost med Aplavzom in Urbanim teatrom je v moči posega v diskurz socialne koreografije, torej kako množica, ki hodi okoli, vpliva na naključno mimoidoče. V Urbanem teatru zamrznjeni izvajalci mimoidoče prisilijo k izogibanju, s čimer jim lahko razkrijejo samoumevni program utilitarnega premikanja po mestu. V Aplavzu se dogajajo stiki med ploskajočo skupino in mimoidočimi – v železniškem podhodu ploskamo otroku, na prehodu za pešce ploskanje poseže v čakajoče avtomobile. Nemara ravno s tem sebi in drugim razkrijemo samoumevni program utilitarnega opazovanja mesta okoli sebe. V obeh primerih sta protokola igre enostavna in mimoidočim omogočita vključitev v igrivo dogajanje. Ključna razlika med njima je v načinu vodenja – v Urbanem teatru ima samo en izvajalec piščalko, s katero določa obnašanje skupine, v Aplavzu pa so pobude horizontalno razpršene med celotni kolektiv obiskovalcev–izvajalcev. Zato Aplavz tudi potrebuje nekaj časa, da se vsi ujamemo med seboj in se uglasimo, trojica performerjev pa s svojo hojo predvsem usmerja pot naše četice po mestnih ulicah.
A čemu pravzaprav ploskamo? Kaj je ta LEPOTA, ki jo ugledamo in je koreografinja našemu početju? Odvisno. Med sprehajanjem ob sončnem zahodu se nad nami raztezajo rožnatordeči odtenki neba, zato mnogokrat ploskamo panorami – na primer žerjavom nad gradbiščem Emonike v večerni svetlobi. Recimo temu romantično razumevanje umetnosti kot na slikah romantičnih krajin ali podobah junaka, ujetega v meglice. Ploskamo tudi grafitu za osvoboditev Palestine – je to politična umetnost ali zgolj politika? Ploskamo roži sredi trave – je to tudi romantika ali nemara zenovska preprostost vsakdanje lepote? Ploskamo pločevinki piva na tleh – ironično ali zares? Ploskamo tudi zvoku vlaka nad nami, ploskamo mimoidočim, ploskamo brezi.
Igriv in horizontalno oblikovan protokol Aplavza omogoči, da se v njem ugnezdijo različna razumevanja lepote, ki jih imamo različni sprehajalci, s tem pa tudi predoči, kako sprehajalci razumemo lepoto, kakšne so naše estetske koordinate in nanje vezani družbeni diskurzi. Tu lahko Aplavz navežemo na še eno akcijo skupine OHO v urbanem okolju – Selekcijski kriterij akcij (letak) Davida Neza iz leta 1970. Nez, mladenič s hipi frizuro, brado in očali, je stal pred mestno galerijo in delil letake, s katerimi je človeštvo razdelil na tri skupine. Na tisto, ki ga je videla in vzela letak; tisto, ki ga je videla in ni vzela letaka, v tretjo skupino pa je uvrstil vse ostale, ki jih tam ni bilo. Selekcijski kriterij akcij in Aplavz sta si sorodna v uporabi zelo enostavnega protokola, ki pa vendarle sondira in razkrije socialni kontekst. Pri Nezovi akciji je za odločitev mimoidočih, ali vzamejo listič ali ne, verjetno bil ključen njihov odnos do mladinske hipi kulture in do takratne sodobne umetnosti. Pri Aplavzu pa lahko, kot povedano, vsak sprehajelec režira opazovanje lepega po kateremkoli že družbenem razumevanju lepega.
S trajanjem Aplavz v sprehajalcih – vsaj v teh, ki aktivno iščemo lepoto in se ne zgolj šlepamo na ostalih – proizvede določeno pozornost oziroma koncentracijo. Med hojo pozorno motrimo okolico in odpiramo svoje čute, medtem ko hkrati pazimo, da je naš korak ujet s skupino in da se ne oddaljimo predaleč. Pravzaprav je orbitiranje po robu skupine, kjer se dohaja njen stik z okolico, idealen. Prestavljeni smo v stanje drugačne pozornosti kot sicer, to pa je podprto s skupino okoli nas, ki se trudi biti v podobnem stanju. Naša skupna pozornost pomaga vsakemu vzdrževati svojo lastno pozornost.
Način, kako Aplavz oblikuje stanje gledalske pozornosti izvajalcev–gledalcev s koreografiranjem našega skupinskega početja, sledi podobnim principom, kot sta jih DISKOlektiv in Mathilde Vrignaud uporabila v desetdnevni umetniški hoji Največji spektakel na svetu, ki sta jo izvedla dvakrat leta 2023 v Prekmurju. V njej sta performerja in ti, ki smo se jima pridružili za del poti, po več ur na dan hodila vzvratno. Iz enostavne koreografske pobude je nastala ločitev med gibanjem in gledanjem, namreč z vzvratno hojo se je naša pozornost na pot iz pogleda premaknila v stik podplatov s tlemi in telesno zavedanje okolice. Pogled pa se je s tem sprostil in postal brezinteresen, saj je med počasnim vzvratnim kotrljanjem čez pokrajino opazoval dolg počasen filmski kader in v temu zoom out-u iskal zanimive ali lepe podrobnosti. V Aplavzu podobno pozornost proizvede skupinska hoja v tišini. Po eni strani sledenje in uglaševanje s »čredo« osvobodita naš pogled od skrbi, kam hodimo, po drugi strani pa lahko sprehajalci pozornost stalnega uglaševanja z ostalimi sprehajalci prenesemo na pozorno opazovanje okolice.
Uporaba enostavnih protokolov, prestop iz galerij in gledališč v naravno okolje in javne urbane prostore ter prepletanje vsakdana in umetnosti pripnejo umetniške strategije akcij Največji spektakel na svetu in Aplavz na prakse in tradicijo neoavantgarde 60-ih let prejšnjega stoletja, kot je razvidno tudi iz navedenih vzporednic z urbanimi akcijami slovenske neoavantgardne skupine OHO. Ker gre v obeh primerih za umetniško delovanje v družbenem kontekstu, so seveda opazne razlike, ki jih prineseta več kot petdesetletna časovna razdalja in vmesni družbeni razvoj – razlike med močno opozicijo mainstreama in mladinske kulture 60-ih let in pa generalni pluralizem sedanjosti, v katerem se mešajo tako bolj odprti kot tradicionalnejši pogledi na umetnost. A vsi ti družbeni diskurzi se v obeh primerih srečajo v igrivi horizontalni situaciji, odprti za vstop kogarkoli. Pristopi tako OHOja kot DISKOlektiva ter njegovih soustvarjalcev pa na koncu udeležence pripeljejo do istega zaključka oziroma bivanjskega stanja. Če citiram Iztoka Geistra Plamna v članku »Estetika stvari« iz leta 1966: »Niso lepe le umetnine, lepa je vsaka stvar.«
Dodaj komentar
Komentiraj