Koronavirusna epidemija je dodobra zdesetkala tudi kulturno sceno v Veliki Britaniji. Zapiranju številnih muzejev, teatrov, kinematografov in ostalih kulturnih institucij je, kot smo pričakovali, sledilo množično odpuščanje zaposlenih in prekinjanje pogodb s prekarno zaposlenimi in samozaposlenimi. Slednji so od britanske vlade sicer prejeli monetarno pomoč, a zaradi birokratskih protislovij njihovo preživetje ostaja negotovo. 

Čeprav so se po prvem valu epidemije britanske kulturne institucije znova odprle in tudi ostajajo odprte, njihova poslopja še naprej samevajo. Nekatere izmed največjih galerij so na primer zabeležile tudi do 80 % upad obiskovalcev. Odpovedi projektov in dogodkov pa ustvarjalce še naprej bičajo po žepih. Najbolj ranljivi ostajajo mladi freelancerji in ostali prekarno zaposleni, ki v okostenelo industrijo elitne umetnosti vnašajo novosti. 

V okviru The Coronavirus Self-Employed Income Support Scheme (SEISS) je britanska vlada samozaposlenim poleti in spomladi že dvakrat izplačala temeljni dohodek. Če so samozaposleni utrpeli občuten upad rednih dohodkov, so v prvem koronapaketu prejeli obdavčeno subvencijo v višini 80 % njihovih siceršnjih zaslužkov, v drugem pa 70 %. V novembrskem izplačilu je bilo znova pokritih 80 %, hkrati pa se že načrtuje četrti paket, ki ga bo vlada uresničila februarja naslednje leto. Pokril bo izpade v prihodkih samozaposlenih vse do prihodnjega aprila. 

Kdo pa je upravičen do temeljnega dohodka? Čeprav se je Britanski davčni urad lotil znatnega razpošiljanja vlog, večkrat pa je nekatere posameznike tudi neposredno kontaktiral, iz sheme finančne pomoči po podatkih fiskalnega urada ostaja izvzetih kar 18 % samozaposlenih. Predvsem tistih, ki si v okviru svojega podjetja sami izplačujejo plačo in dividende. 

Problem je namreč fenomen “lažne” samozaposlenosti. Mnogi registrirani samostojni delavci namreč v resnici delajo prek negotovih pogodb za izkoriščevalske delodajalce. Takšna oblika zaposlovanja v Veliki Britaniji seveda ni nič novega; kot gobe po dežju se je razrasla že med krizo leta 2008, ko je vlada pričela sprejemati ostre varčevalne politike. Posebej samozaposleni na področju kulturnih, gradbenih in ostalih storitev niso upravičeni do delavskih pravic: regresa, vajeništva in varnosti pri delu. Njihovo plačilo pogosto ni fiksirano; čeprav imajo na papirju zagotovljeno minimalno urno postavko, pa nimajo zagotovljenega osemurnega delavnika in drugih delavskih pravic.

Prekarnost pa ne škodi samo samozaposlenim, ampak tudi britanski državi, saj izpodbija veljavnost davčnega sistema, na katerem temelji obstoj države blaginje. Delodajalci samozaposlenim namreč niso dolžni plačevati nacionalnega zavarovanja. Povrh vsega pa k tej lažni obliki samozaposlenosti, ki je britansko vlado v preteklosti že oškodovala za milijone funtov, svoje dodaja kaos koronavirusne epidemije, med katero bo očitno izgubljenih tudi na milijone življenj. Situacije ne bo rešilo nobeno cepivo, ampak temeljno prestrukturiranje ekonomije angleškega kapitalizma. 

Za konec se vračamo v Slovenijo za naše računalnike. Inštitut za delavske študije, krajše IDŠ, organizira sklop predavanj z naslovom Biopolitika. Prvo se bo odvilo danes ob 19.00 na YouTubovem kanalu IDŠ, preostalih dvanajst pa se bo zvrstilo do prihodnjega marca. Govorili smo s članom programskega odbora Arnejem Kušejem, ki nam je podrobneje predstavil letošnjo temo:

Izjava

Kušej predstavi prvega gosta, grškega novinarja Panagiotisa Sotirisa:

Izjava

Za konec Kušej napove še teme prihodnjih prispevkov:

Izjava