Kamniška Kronika – Abonmaji
Lepo pozdravljeni, dragi žabarji in ostali dolinolazci! V današnjih Kulturnih novicah, ki so jih tokrat ugrabile gverilske sile separatističnega gibanja Kamniške Veronike, bomo odkrivali lepote in kulturnopolitični kontekst Kamniškega gledališkega abonmaja, imenovanega Maistrov abonma, ki so ga ravno pred tednom dni otvorili z gledališko predstavo Bakice. Maistrov abonma je svojo pot začel leta 2003, nemudoma po obnovitvi pred tem propadlega kulturnega doma. Je mešan abonma, ki vključuje žanrsko raznolike predstave – včasih komedije, predvsem pa resnejše produkcije. Pozneje sta se mu pridružila še Abonma Kam'na'smeh, ki sestoji v glavnem iz komedij, in Abonma Kam'nček, namenjen otrokom. Gledališče je v Kamniku – pogosto imenovanem tudi biser pod alpami – tako kot v številnih drugih manjših krajih po Sloveniji centrirano v lokalnem Domu Kulture. Kako so se ti spreminjali tekom let, nam je obelodanil profilni Kamničan, ulični gledališčnik in nekdanji programski vodja Doma kulture Kamnik Goran Zavŕšnik.
Završnik izpostavlja še, da med izzive pripravljanja gledališkega abonmaja na po njegovem mnenju kulturni periferiji med drugim sodijo tudi pritiski občine, včasih žargonsko imenovane tudi kešodajalka.
Anja Koléša, trenutna programska vodja Doma kulture Kamnik in kuratorka dotičnega abonmaja, pa pravi, da se je v zadnjih letih stanje izboljšalo.
Kljub vsemu pa ostaja nekakšno anekdotno dejstvo, da v manjših krajih po Sloveniji resnejše produkcije, ki obravnavajo težje tematike, ne pritegnejo enakega zanimanja, kot predstave, namenjene predvsem zabavi in sprostitvi. To seveda ne bi bila težava, če ne bi kešodajalci na institucije, kot je Kulturni dom Kamnik, pritiskali z željo po dobičkonosnosti projektov, kar je pri nas včasih težko izvedljivo že v Ljubljani. Kako se s tem pri kuriranju Maistrovega abonmaja spopada Koleša?
Razprodanost Maistrovega abonmaja pa ni dovolj za pokritje stroškov produkcij. Sploh glede na to, da se sredstva za Kamniški kulturni dom – edino večjo ustanovo, ki je takšnih produkcij sposobna – zadnjih sedem let vztrajno in zaskrbljujoče nižajo. Sreča v nesreči pa je, da ker so edina ustanova, sposobna večjih produkcij, lahko del finančnega primanjkljaja nadoknadijo z oddajo prostorov – praksa, ki se bo glede na trende financiranja kulturnih ustanov v zadnjih dveh letih morala stopnjevati.
Pisal je lokalpatriot Lenart.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj