Mladi v Mladinskem
Kam drugam bi se lahko odpravili na lep aprilski dan, če ne na predstavo Svoje usode krojači Mladega Mladinskega, ki smo jo obiskali včeraj? Slovensko mladinsko gledališče je v sezoni 2021/2022 na avdiciji izbralo dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006. Dve leti se je skupina Mlado Mladinsko srečevala in v gledališčnem okolju raziskovala »vprašanja o pripadanju oziroma razmerju med biti sam svoj in biti del družbe«.
Skupino mladih je v vlogi režiserke vodila Ana Duša, kot dramaturginja in fotografinja je sodelovala Gaja Naja Rojec, trije igralci iz ansambla Mladinskega, Primož Bezjak, Damjana Černe in Blaž Šef, pa so ob vlogi mentorjev tudi nastopili v uprizoritvi kot Podporniki in predstavniki sveta odraslih. Proces predstavi sodelujoča in nastopajoča mlada mladinka Mija Kramar.
Gledališko izobraževanje, ki ga omenja Kramar, je vključevalo delavnice dramske igre, gibalne delavnice, ki so jih mentorirali igralci, ter glasbene delavnice pod vodstvom Mitje Vrhovnika Smrekarja. Gledališča so se učili tudi iz opazovanja. Kljub epidemičnemu zaprtju je Slovensko mladinsko gledališče mladim omogočilo, da so si predstave, ki so bile sicer prenašane po spletnih platformah, ogledali v živo in se o njih pogovarjali. Teoretični del, kot ga imenujejo sodelujoči, je zajemal predavanja in pogovore z izbranimi gosti, tudi pravnikom kriminologom Draganom Petrovcem in fizikom in filozofom Matjažem Ličerjem, s katerima so se pogovarjali o nasilju v družini ter vprašanju podnebne in okoljske krize.
Igralec Primož Bezjak v projektu prepoznava prepotrebno vpletanje mladih v družbeno in politično življenje; čeprav o mladih pogosto govorijo tudi politiki, ti ostajajo neslišani. Ožji namen Mladega Mladinskega je zanj privabljanje v gledališče.
Za nekatere med nastopajočimi pa Mlado mladinsko ni bilo prvi tovrsten proces. Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2017 s predstavo Vihar v glavi pričelo Gledališki laboratorij LGL, ki vsako sezono z mladimi sodelavci pripravi eno mladinsko predstavo. Mladi mladinec Leon Kokošar je tako že nastopil v predstavi Pravica biti človek v produkciji LGL. Projekta primerja z vidikov procesa in končne predstave.
V predstavi spoznamo tri družine. Družina Jesih predstavlja meščanske intelektualce, ki se na otroke nikoli ne jezijo, skupaj gledajo dokumentarce o LGBTQ+ osebah in z njimi argumentirano diskutirajo o uporabi neprimernih besed na javnih mestih. Balantiči so predstavniki nižjega srednjega sloja, v katerem umetnost kot kariera ne obstaja in bolj od diskusije zaleže pas. Tretjo družino Novak pa sestavljajo ločena odvetnica s hčerko in ded, Celjan od glave do pet, ki ne verjame ne Švabom ne znanstvenikom. Poleg teh likov nastopijo še štiri dekleta, ki ne predstavljajo klasičnih dramskih likov, temveč, recimo temu, četverico čustev oziroma načinov soočanja s svetom, od izjemno jezne in glasne do prestrašene in nesigurne.
A to je le zunanji okvir dogajanja. Predstava je namreč sestavljena iz fragmentiranih prizorov in glasbeno raznolikih songov, ki se bolj kot na koherenten prikaz in razvoj določene družine osredotočajo na osvetlitev določenega odnosa, vprašanja, problema na osebni ali družbeni ravni. Uprizoritveni scenarij so nastopajoči s podporo Duše in Rojec razvili z improvizacijami na različne teme. Tako so počasi luščili situacije in tematike, ki so jih najbolj zanimale. O čem spregovorijo v predstavi? Odgovarja Kramar.
Pa jim je to uspelo? Kritik, na katere bi se lahko sklicevali pri podajanju ocene uspešnosti predstave, skorajda ni. Od premier, ki so se odvile 20. in 21. februarja 2022, je bila napisana ena kritika. Za Večer jo je napisala Melita Forstnerič Hajnšek in v njej celotno ustvarjalno ekipo pohvalila v vseh pogledih. Odzivov je bilo sicer še nekaj, od RTV Slovenije do Dnevnika, a niso bili kritiški, temveč predstavitve projekta in procesa, z izjavami ustvarjalcev, torej to, kar trenutno poslušate. Kje tiči razlog, da je bila predstava očitno medijsko zelo dobro pokrita, ni pa bila zanimiva za kritiško oko? Lahko na tovrstno predstavo sploh gledamo na isti način kot na preostalo produkcijo profesionalnih gledališč? Bezjak odgovarja.
Poklicali smo tudi doktorja Roka Andresa, dramaturga ter glavnega in odgovornega urednika Kritike, kritiške platforme, ki v sklopu SiGledal pokriva slovensko profesionalno uprizoritveno produkcijo. Andresa, ki je tudi sam kritik, smo vprašali, ali lahko umestitev v redni repertoar gledališča šteje kot kriterij za enakost pred kritiško sodbo.
Zakaj potem na strani Kritike ni bila objavljena kritiška ocena nobene mladinske predstave? Odgovor ni enostaven.
Predstava si očitno zasluži kritiko, le počakati bomo še morali nanjo. Tako na tej točki vse potencialne kritike obveščamo, da imajo pred dolgo pavzo priložnost za ogled predstave še danes in jutri.
Kulturne novice je pripravila Iva.
Dodaj komentar
Komentiraj