Participatorno dialogiziranje
V Mali galeriji Banke Slovenije se je pretekli teden odprla razstava Odboj, šesta edicija v letošnjem ciklu razstav, na katerih se predstavljajo vsestranski ustvarjalci z različnih fakultet Univerze v Ljubljani. Letos so priložnost za razstavljanje že dobili študenti Akademije za likovno umetnosti in oblikovanje oziroma ALUO, študenti Fakultete za arhitekturo ter študenti Pedagoške fakultete. K razstavljanju pa so bili letos dvakrat povabljeni tudi študenti praške in dunajske univerze. Novembrsko edicijo pripravlja sedmerica magistrskih študentov fotografije z ljubljanskega ALUO-ja.
Razstava Odboj je nastala kot kolektivno delo, umetnice in umetnika pa so s postavitvijo poskušali obiskovalce vzpodbuditi k interakciji z razstavljenimi materiali. Hana Podvršič, ki je nastopala v vlogi kuratorke, pojasnjuje idejno zasnovo postavitve.
Postavitev v Mali galeriji je enostavna. Majhen prostor ob Slovenski cesti je skopo opremljen kot delavnica ali umetniški atelje. Klasični rostfraj poličniki, na njih ti in oni materiali, vse od gline, peska, banjic s fotografskim fiksirjem, provizorične temnice … Po tleh se kotalijo mavrične skokice, s stropa visijo VR očala, po tleh je raztrošenega še nekaj surovega materiala. Vsak element postavitve je oblikovan kot delovna postaja, ki naravno preko uporabe enakih materialov, predmetov in idej vodi k drugi. Kljub trudu, ki so ga umetniki vložili v to, da posameznih del ne bi bilo mogoče ločiti od celote in jih pripisati avtorjem, te vizije niso uspeli v celoti uresničiti. Nekatere delovne postaje nosijo veliko bolj osebno noto kot druge. Tine Lisjak o svojem koščku razstave.
Čeprav avtorji poudarjajo, da so razstavljeni objekti namenjeni interakciji, je to sporočilo obiskovalcu prenešeno zgolj implicitno s sklicevanjem na ateljejski prostor. Ob mizi, polni sušečih se malo ponesrečenih glinenih slončkov, stoji poličnik, kjer je obiskovalec povabljen k trenutku taktilnosti in interakcije z neprepoznavnimi objekti pred seboj. Vita Tušek o delih, ki poskušajo obiskovalce pripraviti do prevpraševanja nedotakljivosti galerijske situacije.
Celotna postavitev deluje kot ustvarjalna delavnica za odrasle. Že materiali, kot so glina, baloni in raznobarvne skokice, nas spominjajo na ustvarjanja v vrtčevskih letih. Idealna vizija razstave je obiskovalcu ponujena ob pogledu skozi VR-očala. Rok Černezel o VR-izkušnji, ki jo lahko doživi obiskovalec, in kakšno sporočilo nosi.
Lana Soklič je za razstavo zasnovala delovno postajo, ki bo omogočila obiskovalcu osnovni vpogled v proces izdelave fotografij. Soklič o svojem delu.
Nenavadno je, da ima razstava celó kompleksen postopek izdelave fotogramov za samoumevnega. Obiskovalec se bo zaman oziral na navodila uporabe skrivnostne črne škatle in banjic s kemikalijami. Element razstave, ki dialog sproži najbolj dobesedno, je že precej zastarel telefon na preklop, ki stoji na mizi ob vhodu. Umetnice in umetnika vsake toliko pokličejo v galerijo in se, če kakšen obiskovalec telefon dvigne, z njim pogovarjajo. S tem delom obiskovalcu najočitneje dajo vedeti, da je razstava namenjena aktivni participaciji in brez nje ne deluje tako, kot bi morala. Posledično pa morda sprožijo pri njem pogum, da tudi sam ustvari kakšen fotogram ali pa majhnega glinenega slončka.
Kulturne novice je pripravila Neža Vengust.
Naslovna fotografija: Jernej Šimec.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj