Pokopališče Ilirije?
»Kdor pomoli krmežljavo glavo skozi okno, se vpraša: Ali bo ali ne? Lepo vreme namreč. Baje se bližajo pasji dnevi. To bo držalo, saj je začelo sonce dokaj neusmiljeno pripekati.«
»Vzeli smo pot pod noge in šli na kopališče Ilirija, [...] in že smo na pestri razstavi različnih oblik in barv teles in kopalnih oblek. Če človek reče, da so ljudje ob vročem dnevu na Iliriji kot sardine, je ta izraz dokaj skromen. Pri najboljši volji se moraš resno potruditi, da najdeš skromen prostorček na soncu. Vendar pa pride na Iliriji vsak na svoj račun. Nekateri se zavarujejo pred soncem in zatem uživajo ob pogledu na mikavni mimohod brhkih ljubljanskih kopalk. Da, misliti ni greh … Drugi pa vsemu temu pokažejo hrbet … Tretji se krepijo z obloženimi kruhki in osvežilnimi pijačami. Kaj je lepšega kot hladna kapljica po vročem in od vročine izsušenem grlu?«
Tako je pred natanko šestdesetimi leti vzdušje na Iliriji opisal obzornik TV Ljubljana. Vsi, ki vas je v iskanju hladne kapljice do Ilirije zaneslo v zadnjih dveh letih, pa veste, da je situacija danes nekoliko drugačna. Prisluhnimo, kaj sta na predlanski novinarski konferenci na licu mesta povedala župan Zoran Janković in vodja gradbišča Klemen Prebevšek iz podjetja Makro 5 gradnje.
Izsek iz novinarske konference 28. 12. 2021
Ilirija je še do nedavnega veljala za drugo najcenejše kopališče v Ljubljani, ki je hkrati najbližje centru. Četudi ne nujno najlepše po ambientu ter ne najbolj privlačno po bližini ene glavnih mestnih vpadnic in železniške proge, je predstavljalo eno redkih ohranjenih arhitektur Stanka Bloudka, s tem pa neprecenljivo stavbno dediščino športnih objektov iz druge četrtine prejšnjega stoletja. Danes pa je edino kópanje, ki se dogaja na kompleksu, kopánje bagrov. Logično vprašanje, ki sledi in ki ga bomo poskušali razjasniti v današnjem Kulturnem obzorniku, je: Kako smo prišli do sem?
Od izgradnje kopališča leta 1930 so se mednarodne smernice tekmovalnega plavanja malček spremenile. Začetek zgodbe o prenovi Ilirije pa nas popelje v devetdeseta leta. Upravitelji kopališča – Plavalni klub Ilirija – so leta 1989 začeli razmišljati o nadgradnji svoje infrastrukture z izgradnjo pokritega olimpijskega bazena. Tega v prestolnici še danes nimamo. Ko se je desetletje kasneje, leta 1998, v projekt aktivneje vključila Mestna občina Ljubljana – krajše MOL, je bilo kopališče že precej dotrajano. Vodstvo MOL je leta 2000 razpisalo natečaj za sodobnejši športni center na lokaciji Ilirije. Tu se je prvič zataknilo. Pojasni profesor s Fakultete za arhitekturo in ustanovitelj biroja DANS arhitekti Mihael Dešman.
Na natečaju s preloma tisočletja je – kot ste slišali – zmagala ideja v Innsbrucku ustanovljenega biroja Lorenz Ateliers, ki je v generično sodobni maniri Ilirijo zasnovala kot dvignjeno zeleno površino in v prostor umestila naslednje objekte: 50-metrski bazen z drsno streho, športne dvorane, fitnes center, gostinski lokal, kongresne prostore, spalne nastanitve, trgovine, podzemno parkirišče za 1500 avtomobilov in – kakor poudarja arhitekt Peter Lorenz – ponovno vzpostavitev stika med centrom in Tivolijem v obliki Lattermanovega podhoda. Četudi funkcionalno stičišče že stoji slabih sto metrov severneje. A temeljni kamen, ki je bil simbolno položen, ni uspel streti trdega oreha stroke.
V začetku leta 2019 je arhitekturni biro Lorenz Ateliers spremenili obstoječe načrte. Trenutni načrt bo pod »edinstveno veliko, ukrivljeno streho« združeval delček prvotnega vhodnega trakta, preurejenega v sprejemno dvorano, kavarno in majhen muzej, pokrit tekmovalni bazen s tribunami in otroški bazen – kot lahko preberemo na spletni strani arhitekturnega biroja. Župan našteje še druge ostanke okleščenega načrta prenovljene Ilirije.
Izsek iz novinarske konference 28. 12. 2021
Z vprašanji nasprotovanja stroke smo se obrnili na sam arhitekturni biro, katerega moto je: spoštljivo interdisciplinarno sodelovanje z vrhunskimi strokovnjaki. Pooblaščeni arhitekt in ustanovitelj biroja Peter Lorenz nam je povedal naslednje: »Razlog za bojkot je bil, da niso želeli zgradbe tu, kjer je Ilirija. Njihovo stališče je bilo, da bi nov objekt na tem mestu uničil Tivoli. Bloudkova obstoječa arhitektura na tem mestu je precej minimalna in ne kazi Tivolija. [...] Slovenia je dokaj mlada nacija, komaj z leti ste odkrili, da je treba obvarovati stavbno dediščino. Do leta 2009 Bloudkova Ilirija nikogar ni brigala. Na natečaju je bila Bloudkova zgradba izbrisana. Potem pa so šele vključili Bloudkovo zgradbo, kar je bilo nam zelo všeč, ker se nam zdi, da bo dobho obogatila piazzo, ki jo načrtujemo.«
Strokovno mnenje domače stroke je bilo iz uvodne faze projektiranja izključeno. Za postfestno strokovno mnenje smo vprašali profesorja Mihaela Dešmana.
Po Lorenčevem odhodu na dopust, smo komaj uspeli izbrskati 10. februarja 1998 sprejeti Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja Kopališča Ilirija. Ta v sedmem členu zapoveduje, da se: »Obstoječi objekt Kopališča Ilirija prenovi ali popolnoma rekonstruira,« ter posebej izpostavlja pomen izvorne arhitekture Miroslava Zupana in Stanka Bloudka, oziroma majhnega dela nje. Citiramo: »Obvezna je ohranitev pročelnega dela stavbe kopališča, ki se ustrezno vključi v novi objekt (dopustna je tudi njegova prestavitev).«
Za konkretne oblikovalske rešitve posegov v objekte, za katere ‒ kot za kopališče Ilirija ‒ veljajo spomeniškovarstveni režimi, je treba pridobiti soglasje pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, krajše ZVKDS. Po ustaljeni praksi ZVKDS na predlagani načrt poda kulturnovarstvene pogoje, potrebne za nadaljevanje projektov, na podlagi popravkov pa načrte odobri ali zavrne. Iz pogojev, podanih projektu nove Ilirije, lahko razberemo, da naj izvajalci in projektanti pri ohranjanju vstopnega objekta kopališča ohranjajo gradivo, oblikovanost zunanjščine, navezavo na okolico in funkcionalno zasnovo notranjščine. Toda ob mimohodu gradbišča hitro opazimo, da se nobena izmed navedenih točk ne upošteva. Fasada je bila odstranjena, okolica objekta se je drastično spremenila – za Bloudkovim in Zupanovim objektom je zrasla desetmetrska betonska tribuna, ob njej še vsaj tako visoka stena Objekta C, kjer bodo športne dvorane, do konca leta pa jih čaka še zastrešitev.
Od pristojnih na ZVKDS smo želeli izvedeti, kako to, da so megalomanske posege projekta prenove v integriteto spomenika označili za – citiramo – »nebistvene«, vendar zaradi dopustov do zaključka redakcije odgovorov nismo prejeli. O odnosu v zavodom pa so nam zato odgovorili projektanti projekta iz podjetja Elea iC, ki je projektiralo tudi izgradnjo hotela Intercontinental, novega Šumija in neusojeno prenovo Bežigrajskega stadiona. V pisnem odgovoru so poudarili, da: »se je sodelovanje z ZVKDS enako tvorno nadaljevalo tudi tekom gradnje, kjer so nam kot projektantom s strani ZVKDS podajali smernice in potrditve za ohranitev oziroma ponovno vzpostavitev kvalitet vstopnega objekta in njegovo dediščini zaslužno oživitev, skladno s projektno nalogo naročnika.«
Ob podrobnejšem pregledu Kulturnovarstvenega mnenja pa v bistvu moti že sama notranja neskladnost dokumenta in s tem tudi vpletenost ZVKDS-ja. Dokument denimo naroča omenjeno spoštovanje funkcionalne zasnove notranjščine, hkrati pa zapoveduje preureditev notranjščine v kavarno in manjši muzej. S tem razvoj projekta prenove kopališča Ilirija nosi veliko podobnosti z manj kot dva kilometra oddaljenim Bežigrajskim stadionom. V prvi vrsti sta oba športna objekta, spomeniška vrednost katerih je slabše razumljena, tudi s strani ZVKDS. Projekta prenove se pri obeh vlečeta že več kot desetletje, saj oba predstavljata privlačno investicijsko lokacijo. Da je mera polna, sta bila na arhitekturnih natečajih pri obeh objektih izbrana biroja iz nemško govorečega sveta. ZVKDS je pri Stadionu večkrat izdal soglasja, a jih je naknadno zavrnil, pri Iliriji pa do zavrnitev – tudi naknadnih – ni prišlo.
Projekta se v eni ključni točki tudi razlikujeta: v odzivu, ki sta ga na razvoj dogajanja imeli civilna družba in neodvisna stroka. Pri stadionu je javnost zaustavila projekt, pri kopališču pa ga ni uspela. Zdaj tako lahko vidimo, kaj bi se zgodilo Stadionu, če se neodvisna strokovna javnost ne bi zganila, ko se je. Delček prvotnega vhodnega trakta Ilirije bo – tako kot je grozilo Stadionu – ohranjen zgolj v simbolni maniri, ostalo pa bo podkleteno, obzidano, nadzidano in zazidano.
Dodaj komentar
Komentiraj