Postkritični cukr
V torek je v Cukrarni potekala predstavitev četrte številke hišne revije Cukr. Kot so zapisali v predstavitvi, četrta številka revije tematizira telo z različnih vidikov, ki segajo od telesa kot bojišča lepotnih idealov do telesa kot blaga in predmeta za teoretski razmislek.
V tokratni reviji so na sto štiriinštiridesetih straneh zbrani prispevki raznovrstnega nabora piscev in pisk iz umetniških, leposlovnih, teoretskih in akademskih krogov. Jedrna prispevka tokratne revije sta intervju s francosko filozofijo Catherine Malabou, v kontinentalni filozofiji znane po interpretacijah Hegla, pojmu plastičnosti in ukvarjanju s filozofijo duha in nevroznanostjo, ter esej umetnice in spolne delavke Sophie Giovanitti, ki govori o prodaji in nadzoru teles v času pandemije.
Izdajo četrte številke Cukr je v torek pospremil tudi pogovor med dramaturginjo in pisateljico Evo Mahkovic in profesorjem sociologije na Univerzi v Ljubljani Primožem Krašovcem. Več o temi telesa in pisanju v tokratni izdaji pove Mahkovic.
Dogodek je bil oglaševan kot pogovor o telesu ženske, kapitala in podvodnih bitij, a resničen povod za dogodek naj bi bila idejna povezava med delom Mahkovic z naslovom Toxic in Krašovčevo Tujostjo kapitala. Več o tem, Krašovec.
Pogovor na dogodku pa se navsezadnje ni vrtel okrog telesa in z njim povezanih literarnih žanrov, kakršen je body horror. Gosta sta z moderatorko Manco G. Renko moderatorjem Markom Bauerjem govorila predvsem o pisanju literature in teorije kot družbenokritičnega početja. Več o kritičnosti in postkritičnosti v literaturi, Mahkovic.
Tudi Krašovec je v pogovoru večkrat nakazal nezadovoljstvo nad pojavom, znanim kot levičarski kriticizem. Zanimalo nas je, kdo so levičarji in kako se proti njim vzpostavlja postkritična teorija.
Krašovec še dodaja, da te diagnoze ne velja posplošiti na vse institucije, ampak da to velja le za nekatera žarišča.
Kljub pretanjenim analizam reprodukcije levoliberalnih kulturnih in akademskih elit smo imeli na dogodku občutek, da nastopajoči dajejo vtis, da sami niso del nobene hegemonske institucije. Zanimalo nas je, če ni dejavnost postkritičnih intelektualcev, ki v elitnih institucijah, denimo v Cukrarni, kritizirajo zlobne osebe na pozicijah moči, sumljivo podobna praksam mnogih levoliberalnih intelektualcev.
Za Mahkovic je po drugi strani postkritičnost bolj osebno vprašanje pisanja literature.
Če sklenemo, je Cukrarna tudi tokrat dokazala, da je to ustanova, ki jo vodi »želja po odpiranju prostora«, v katerem se marginalne elite lahko zoperstavijo ljubljanski kulturni hegemoniji. Današnji Kulturni obzornik zaključujemo s Kraševčevo idejo, po kateri bi poznega Marxa lahko obravnavali kot nekoga, ki ni več komunist.
Dodaj komentar
Komentiraj