Slovenska tiskovna agencija poroča, da za današnji dan

  “ni napovedanih pomembnejših dogodkov”.

Kakšno veselje, kakšna sreča, kakšno olajšanje! “Kar v Betlehemu angelcev hozana / je oznanila, da je noč končana”, še ni bilo našemu ušesu slajše novice.

Odpočije si trudni kulturnik in se odpravi v svojo domačo vas, kjer sede za mizo k svojim, se zalaga obilno s hrano, vrti po ustih domače žganje, vino, da, celo cviček in predvsem molči, molči s prazno glavo, brez ene same misli. Molčijo mejling liste, piarovci so na dopustu in molčijo, razpisno obdobje se končuje, sredstva so se osušila kot kozarci na prednovoletnih zabavah, “sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč”.

Sonce sije pred radijskimi okni, zadovoljno se preteguje tudi radijski sodelavec, brezdelen. Pije črno kavo, kadi, se čoha po dolgih, neumitih laseh. Edini, ki danes dela na dolgih poteh, je duhoven, v brigi za zaupane mu duše. Neutrudno po asfaltnih širjavah, na krilih bencinskih hlapov hiti, hiti, kakor njegov prednik skozi zasnežene gozdove, k pohlevni čredi v ogrevani baročni cerkvi. “Vso zemljo tema krije in spijo rožice, a cerkev v čast Marije obhaja zornice,” se razlega iz radia, po bratskih nam valovih Radia posebnega pomena Ognjišče. In vendar se ustavi, reverend Andrej Saje, doktor kanonskega prava, nekdanji generalni tajnik Slovenske škofovske konference, nekdanji član ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab, pa sodelavec pri ustanavljanju Katoliške univerze, Katoliškega inštituta, skratka pomemben človek. Ustavi se, nekje, na tej naši ljubi zemljici in si vzame trenutek za nas in vas, spoštovane poslušalke, poslušalci, izgubljene duše, in vošči v “noč, ki nam z neba poslala luč je v dol solza”:

izjava

Danes je dovoljen sladek spanec, sanje malce obremenjene s polnim želodcem, prepotene opite sanje, v katerih se izpolnijo želje. Jutri, jutri še ni nov dan, dan pokore in molitve, k neusmiljenemu birokratu, da bi tudi v novem letu razpisi ostali obilni, kakor dež z neba. Da bi dobri mož minister morda dal celih petindvajset evrov dnevno bolnim, ki več kot trideset dni ne morejo delati v kulturi. ”Poznam božično zgodbo, ki je od kraja do konca resnična. Zato ni prava božična zgodba, ni genljiva in ne pretresljiva; treba bi bilo šele, da bi jo spretna roka lačnega študenta preustvarila v šund …”

Spoštovani poslušalci, poslušalke, kakor vam se tudi nam sedaj mudi na avtobuse in vlake pod domače zvonike, odhajamo. Hvala vam.

izjava