Drevi bo letošnje Jenkove dneve sklenila slavnostna podelitev najprestižnejše nagrade na področju slovenske poezije: Jenkova, ki jo Društvo slovenskih pisateljev – krajše DSP – podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Tokratno žirijo, ki je prebirala med šeststotimi pesniškimi zbirkami, so sestavljali: Tonja Jelen (predsednica), David Bandelj, Zoran Pevec in Matej Krajnc. Kriterije kvalitete, povezane z notranjim nabojem pesmi in brezčasnostjo poezije, so po njihovem mnenju najbolje izpolnjevale naslednje zbirke: Navsezadnje Aleša Bergerja; Valter Borje Bolčine; Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta; Rojstvo oaze Ivana Dobnika; Vračanje k čistosti Roberta Simoniška; in Tuskulum Denisa Škofiča. 

Če ste, drage poslušalke, iz sestava žirije in seznama avtorjev in ene avtorice nominiranih zbirk razbrale hudo spolno neuravnoteženost ter po prebiranju naštetih zbirk odstopanje od ideološke, slogovne in vsebinske raznolikosti, niste same. Na redakcijo za kulturo in humanistične vede smo namreč prejeli protestno pismo zaskrbljenih literatov, ki naslavlja prav enoznačno ozkost tako žirije kot nominacij za letošnjo Jenkovo nagrado.

V nadaljevanju oddaje vam bomo v celoti prebrali protestno pismo, kakršnega smo prejeli*. Slednjega je do zaključka redakcije podpisalo 32 posameznikov in posameznic iz sveta literature in umetnosti ter tri organizacije, seznam katerih lahko najdete pod prispevkom, objavljenim na naši spletni strani. Oddajo pa bo zaključil pogovor, ki smo ga opravili z enim od podpisnikov, pesnikom Branetom Mozetičem.

Ni še dolgo tega, kar je nominacija štirih avtoric in enega (preminulega) avtorja, od katerih je kresnika dobil prav slednji, burila duhove. Pisateljice, ki so glede tega nepričakovanega izbora izrazile svoje mnenje, so z več strani doživele očitke, da pljuvajo na grob slovenske pisateljske legende in da je pač »zmagal najboljši«. Potem je stvar potonila v pozabo.

Letošnje nominacije za Jenkovo nagrado pričajo o tem, da se zgodovina očitno ponavlja, da obstaja določena simptomatika, ki vztraja. Če začnemo na začetku: pretežno moška žirija je za najprestižnejšo slovensko pesniško nagrado nominirala pet avtorjev in eno avtorico.

Izjave literatov, ki so v preteklih letih dejali, da je »Jenkova nagrada postala LTBG nagrada«, da je »ena založba uzurpirala Jenkovo nagrado« in da »si nagrado med seboj podajajo avtorji ene založbe«, so zgovorne ter pričajo o izrazitih težnjah po retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji slovenske literarne scene. Pesnik Uroš Zupan, ki se je na literarnem večeru 20. maja letos pritoževal nad LGBT+ prejemnicami_ki Jenkove nagrade, je med drugim pod vprašaj postavljal tudi upravičenost obstoja Antologije slovenskih pesnic. Zaskrbljenost nad večjim številom prejemnic Jenkove nagrade je izrazil tudi Drago Bajt v članku za Demokracijo: »Če se bo nagrajevanje z Jenkovo nagrado nadaljevalo v tej smeri, ki že poprijema aktivistične poteze, bomo morali pozabiti, da smo Slovenci narod pesnikov: postali bomo ljudstvo tako ali drugače ranljivih pesnic.«

Poglejmo si, kako faktično zgrešene so omenjene izjave. Med letoma 2018 in 2023 so Jenkovo nagrado prejemale_i avtorice_ji dveh založb, Centra za slovensko književnost in Škuca, »podajanje znotraj ene založbe« lahko torej ovržemo. V teh šestih letih so nagrado prejeli trije moški in tri ženske, od tega tri heteroseksualne in tri LGBT+ osebe. Tako lahko govorimo kvečjemu o enakopravnosti med spoli in spolnimi usmeritvami, vsekakor pa je ta trend daleč od apropriacije Jenkove nagrade s strani nekakšne »gejevske mafije«. Avtorjev treh prejšnjih izjav očitno ne moti, da je Jenkovo nagrado v 27 letih podeljevanja do leta 2013, ko so se nagrajenke_ci začele_i izenačevati po spolu, prejelo 24 moških, od teh le trije LGBT+ (eden izmed njih dvakrat), in tri ženske. 

Če tako nadalje v obzir vzamemo drsenje zahodne politične klime vse bolj proti fašizmu in v zadnjih letih vedno večjo normalizacijo seksizma v slovenski književnosti (ki tudi ni popolnoma odsoten iz nekaterih nominiranih del), lahko letošnji izbor utemeljeno okličemo za zaskrbljujoč. 

In na tej točki moramo podpisnice_ki pisma poudariti, da ne zavzemamo stališča, da se morajo nagrade podeljevati po kvotah. Ravno obratno – nagrado naj dobi najboljša zbirka. Toda s tem se odpira že novo vprašanje: kdo določa vrhunskost v literarnem prostoru? 

Formalno in vsebinsko inovativne pisave že s samim obstojem predstavljajo družbeno (in literarno) spremembo, saj ne sledijo ustaljenim stilističnim, vsebinskim in tematskim vzorcem, ki jih narekuje nasilje patriarhalne meščanske (literarne) tradicije. Eksperimentalna, interdisciplinarna dela, ki skušajo kritično premišljati dileme sodobnega časa, ki so v stiku s časom (in tudi zaradi teh lastnosti) kvalitetna, pa v kontekstu, ki je naklonjen perpetuiranju te iste patriarhalne meščanske literarne tradicije, nimajo možnosti preživetja. 

Medtem ko vrhunske, najvišje literarne nagrade dobivajo avtorice, kot so Han Kang, ki se v svojih inovativnih delih loteva ravno tem, ki se dotikajo travm, povezanih s patriarhalnim nasiljem, položajem manjšin, ki pod vprašaj postavlja družbena pričakovanja in norme, se tako mi tukaj v tem istem času in vsakič znova vračamo v čas, ki ga je zapustilo vsakršno upanje v prihodnost.

Pogovor z Branetom Mozetičem

Ker se zdi, kot da se zgodba ponavlja, da bodisi odločevalsko telo, bodisi stanovsko društvo, bodisi žirija za nagrade izbira v nasprotju z željami bodisi te ali one družbene skupine, bodisi te ali one politične branže – pri čemer seveda nočemo situacije relativizirati – se velja vprašati, kako zadevo rešiti. Začnimo s tem, ali je protestno pismo sploh doseglo žirijo letošnje Jenkove nagrade? Slednje vprašanje smo zastavili predsednici žirije Tonji Jelen.

Izjava Tonje Jelen
 

Podpisnice_ki protestnega pisma:

• Dejan Koban
• Brane Mozetič
• Veronika Razpotnik
• Pino Pograjc
• Špela Setničar
• Hannah Koselj Marušič
• Maja Miloševič Čustić
• Nilu Zym Jakopin
• Milan Šelj
• Tanja Matijašević
• Ela Potočnik
• Sara Fabjan
• Jelka Zorn
• Julija Lukovnjak
• David Pavlas
• Sara Nuša Golob Grabner
• Andreja Gomišček
• Anja Radaljac
• Alenka Spacal
• festival Mesto žensk
• Sanja Podržaj
• Anja Steiner
• Lea Aymard
• Urška Bračko
• Emanat, zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti
• Maja Delak
• Daniel Petković
• kolektiv Rdeče zore
• Dolores Hunsky
• Petra Hrovatin
• Ingo Vitman Öri
• Ivan Peternelj
• Ana Makuc
• Aljaž Koprivnikar
• Teodora Ghersini

*Protestno pismo smo lektorirali.

Uporabljena glasbena podlaga: Scott Joplin - Maple Leaf Rag (1899, Z. Brewster-Geisz version), Vir: Free Music Archive, Licenca: Creative commons