Pri knapih doma
Na letošnji dan mladosti, 25. maja, sem se znašel v Hrastniku na ekskurziji v polpreteklo zgodovino hrastniške industrijske dediščine in rudarskega življenja, organizirane kot del festivala Rdeči Revirji. Vodja naše skupinice, ki je poleg mene vsebovala še radovedne hrastniške upokojence, je bil Peter Gole, sam upokojen rudar in prostovoljec pri Društvu za ohranjanje industrijske dediščine Hrastnik. Društvo si po zaprtju hrastniških rovov in odprodaji rudniških prostorov prizadeva za ohranitev industrijske dediščine in rudarskega izročila – tako je na njihovo pobudo občina odkupila bivšo rudarsko strojnico – Mašinhaus – in stavbo s kompresorji – Kompreshaus. Goletovemu vodstvu po njima in vpogledu v rudarsko industrijsko dediščino ste lahko prisluhnili v oddaji Subjekt meseca 8. septembra, posnetek pa lahko najdete tudi na spletni strani Radia Študent.
A ker kljub gonji ekonomskih interesov človek ne more le delati, ampak tudi nekje živeti, smo si za konec naše poti ogledali še obnovljeno Mlakarjevo stanovanje, imenovano po zadnjem stanovalcu Francu Mlakarju, tudi komunistu in sindikalistu v 30. letih prejšnjega stoletja. Stanovanje je bilo junija 2023 obnovljeno in odprto javnosti – delno z evropskimi sredstvi za razvoj podeželja prek Lokalne akcijske skupine LAS Zasavje, delno pa s sredstvi Ministrstva za kulturo in Občine Hrastnik.
Ogreti od vzpona v klanec smo se ustavili pri fotografiji rudarske kolonije iz začetka 20. stoletja, na kateri smo videli pobočje hrastniške doline, posejano z v vrste nanizanimi majhnimi enonadstropnimi hišicami, v katerih so živeli knapi. Od vseh teh je ostala le še ena – v njej se nahaja Mlakarjevo stanovanje. Peter Gole se spominja, kako so v socialistični Jugoslaviji porušili večino hiš, da bi na parcelah zgradili stanovanjske bloke.
Jes se spomnem, ko so tmle podiral hišo...
Nazadnje prispemo do hišice – iz vhodne strani lahko vidimo štiri vrata in štiri okna, kar pomeni, da je imelo vsako stanovanje zgolj po eno okno na stran. Znotraj nas pričakata zgolj dve sobi – kuhinja in spalnica.
Tkole je zgledal u tridstih letih ...
Ko smo stopili v spalnico, v kateri je bila zgolj zakonska postelja, se je porodilo vprašanje, kako so lahko v tako malem stanovanju skupaj živele tri generacije. Torej stari starši, starša in tudi do 5 otrok. Odgovor – spalo se je tudi v predalih.
Hiše niso imele tekoče vode – kako so torej prišli do pitne vode in vode za pranje perila?
A da ni blo? Jst k sm biu še mulc...
Da bi si po prihodu iz rudnika knapi sprali premogov prah s telesa, so se sprva poslužili lesenega škafa z vročo vodo. Kasneje pa je rudnik postavil skupne tuše – vašhave.
Po ogledu spalnice smo stopili še v kuhinjo, kjer je trenutno nedelujoča replika štedilnika. A vendar je interier Hrastničanom obudil mnogo spominov in Gole je opisal, kako je izgledala tipična knapovska malica.
Mlakarjevo stanovanje je obnovljeno v slogu 30. let prejšnjega stoletja, vendar pa se naš vodič Peter Gole ni strinjal z obnovo kuhinjske poslikave. Stene namreč krasi ličen moder vzorec, proizveden z »valjcnanjem« oziroma pleskarskim valjem s teksturo. Gole poudari, da so bile kuhinjske stene historično bele, saj so bile vsaj enkrat letno prebeljene zaradi čistoče.
Lepo je da vidmo kako smo žvel ...
V času 30. let prejšnjega stoletja so bila stanovanje v lasti Trboveljske premogokopne družbe oziroma TPD. Dobra plat tega aranžmaja je bila, da je bila elektrika zastonj, slaba pa, da so knapi z izgubo dela izgubili tudi stanovanje. In to tudi, če ob prehodu v pokoj niso imeli dediča.
Ja elektriko so mel zastonj ...
Nazadnje smo stopili iz hiše k repliki krušne peči. Za peko kruha so bile namreč na celotni rudarski koloniji na voljo le tri skupne peči. Kljub temu so med gospodinjami vladali složnost, sodelovanje in kolektivni duh. Enako kot med knapi, ki so drug drugemu pomagali v rudniških rovih pod kolonijo.
Dodaj komentar
Komentiraj