Chapo Traphouse Will Never be Edgy

Obstaja stara »štos« plošča How to Speak Hip iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Njen še danes trajajoč status kultne obskuritete je vzniknil iz omembe Briana Wilsona na piratskih studijskih posnetkih zasedbe Beach Boys. Na tej plošči nek too-cool-for-school beatnik piha na antropološko radovednost nesrečnega učitelja jezika, ki se muči z dešifriranjem težko dojemljivega značaja sodobnega hipsterskega slenga. Izmenjujeta si kratke opazke o zmedeni in protislovni rabi izrazov, kot so cool, hit, dig it itd. itd. Na prvi pogled nam ta lik kontrakulturnika, beatnika, deluje zgolj kot zbirka ironičnih in namerno enigmatičnih sleng izrazov in pripadajočih drž. Vendarle pa je v povojnem obdobju več generacijam ravno ta lik služil kot arhetip upora in kulturne kritike, h kateremu so se vedno znova vračali in ga posvojili novi valovi protiestablišmentsko naperjenih razbojnikov.

»Biti kul« ni samo besedna zveza, temveč je moto oziroma, morda, taktika, kako zaobiti kulturo in do nje pristopiti od zadaj. Gre za dejanje narativnega terorizma, ki je enakovredno zavzetju jeza v mestu Mosul, s čimer nato izsiljujemo od njega odvisno prebivalstvo, ki mu lahko ali zapremo dotok vode ali pa ga potopimo, odvisno od tega, kako smo v danem trenutku razpoloženi.

Naracija je vse. Ne obstaja pa ena sama prevladujoča naracija, temveč mnoštvo med seboj tekmujočih si naracij, med katerimi se skozi soglasje med enimi in nesoglasje med drugimi pojavi prikazen konsenza. Kot si lahko predstavljate, je ta konsenz posledično kar precej donosen za tiste, ki so zmožni sebe vpisati v najbolj jasno slišno pripoved, tisto, ki je najbolj odmevna in poudarjena ter medsebojno odigrana. Vloga kontrakulturnika ni toliko v tem, da po posameznih točkah kritizira pozicije močnih akterjev, temveč da jih delegitimizira kot avtorje, ki imajo pooblastilo, da se s svojimi naracijami pletejo v kolektivno pripoved. Kontrakulturnik nadzoruje dotok avtentičnosti v pustinjo, in tisti, komur odreka požirek, umre.

Da bi kontrakulturnikov naklep uspel, mora nase kot vodilo prevzeti ne zavezanost politični čistosti, temveč zavezanost estetski vitalnosti. Kot hipster razlaga antropologu, gre pri »biti kul« za življenje v nepravičnem svetu, v katerem te določeno vedenje – najsi bodo to lifestyle odločitve pri drogiranju ali tvoje politične vezi z znanimi in osumljenimi komunisti – spravi v nevarnost, da se te bodo polotili bedniki. Morda te ti bedniki šikanirajo, morda te bodo fuknili v čuzo. Biti kul pomeni živeti upor, biti v antagonističnem položaju v odnosu do ostalega sveta in zasedati mikroskopsko majhno nišo kot nekdo, ki je tako oblegan od sistema, da bo, tudi če nima druge izbire kot sodelovati, vendarle živel v skladu s kodeksom estetske časti, ki mu omogoča nek kotiček izvirnosti in avtentičnosti.

Kmalu se je izkazalo, da je edini problem v tem, da ta drža ni zaščitena pred posnemanjem in celo ujetjem sil oponašanja in poblagovljenja. Velike založbe pridejo trkat na vrata in preden se zaveš, si se prodal. Biti kul, po drugi strani, pomeni samega sebe namerno postaviti v tisti kotiček kulture, ki je prav narejen zato, da izstopaš, ko si v njem, in to dejanje potemtakem zahteva, da postaneš ... no ... da postaneš drhal. Ko ti to enkrat rata, si uspel, a čim s svojo avtentičnostjo stopiš na trg s tvorci konsenza, slednji pa začnejo govoriti in se obnašati kot ti, si omogočil, da v celoti odkupijo estetsko trgovinico, ki si jo odprl. In če boš zdaj taval po avtocestnih dovozih in prodajal ponarejen merch nekega brenda, ki si ga ti sam prodal in za kar ti je globoko žal, boš kvečjemu izpadel kot obupanec ali bedak.

Tako smo prišli do podcasta Chapo Trap House. Arhetipska tehnologija, katere predstavnik je hipster, je vztrajala več desetletij, čeprav so se njeni posamični deli skozi leta večkrat zamenjali za druge. Mastne neoprane čupe so zamenjali dolgi lasje. Od jazza do folk rocka. Od punka do grungea. Skozi vse to pa je v levo usmerjena politična pripadnost drhali ostala njen nespremenjen, dasiravno morda celo naključni element. Preobrazba, drhalizacija, postati poznavalec nezaslišanega, žaljivega, vprašljivega. To je zelo občutljiva zadeva, saj je treba zbirati ne le prave reference, temveč tudi ustrezen odnos do njih, da na ta način trudoma zasedeš tisto magično mesto znotraj kulture, ki si ga želiš. Skrivnost kontrakulturalizma tiči v vzpostavitvi zanesljive metodologije za kuriranje zbirke izbranih bogoskrunstev.

Vpeljava levičarskih političnih simpatij in pozicij v matrico kontrakulturalizma je bila doslej prej vprašanje posamičnega okusa za herezije, kakor pa vprašanje iskrene ideološke zaveze. Smoter biti kul namreč vedno povozi vse, zvestoba na podlagi resničnega prepričanja pa postane kvečjemu breme, ko moramo biti ves čas na preži, da pravočasno zamenjamo komponente tega kula, brž ko postanejo dotrajane ali prisvojene. V času Obamove administracije pa se je končno pripetilo, da so se vzdržljivi levičarski deli protikulturniškega stroja vendarle do konca izrabili. V svojih zbirkah so kar naenkrat vsi imeli prizadevanja za družbeno enakopravnost, resnični poznavalec pa je bil pripravljen, da se premakne k nečemu bolj eksotičnemu.

Fantje, ki tvorijo Levičarsko Drhal, morda sodijo v zadnjo generacijo levo usmerjenih beatnikov. Več desetletij je bilo popolnoma odveč pridati pridevnik »levi«, kajti besedi beatnik in levičar sta bili sopomenki. Tega ni bilo treba pojasnjevati. Danes temu ni več tako, saj ima alt-right oziroma alternativna desnica koncept »drhali« pokrit in zavzet. Možje pri Chapo Trap House bolehajo za nostalgijo, za spominom na velike kulturne kritike preteklega časa, ki so vsem na ogled razkazovali svojo simpatijo do socializma, in ravno to, žal, ogroža verodostojnost, ki bi jo imeli kot kontrakulturniki in vratarji avtentičnosti.

Kadarkoli eden izmed njih naokoli meče izraze, kot sta »incel« in »volcel«, Levičarska Drhal naleti na gnev alt-right tviterašev, češ da gre za apropriacijo, oziroma naleti na očitek, da z umazanimi usti pijejo iz vodnjaka avtentičnosti. A v resnici se je zgodilo nekaj več. Zgodil se je puč narativnega terorizma, zaobšli so štab tradicionalnih kontrakulturnikov in zasedli višje mesto v toku reke. Ker je alternativna desnica zavzela jez, sedaj določa, kdo preživi in umre v puščavi, kdo lahko sebe na prepričljiv in legitimen način vpiše v naracijo konsenza. To je nedvomno tisto, o čemer so člani ekipe Chapo Trap House vedno goreče sanjarili: da bi bili drhal, da bi bili beatniki 21. stoletja. A jih je nekdo prehitel, in zdaj jim preostane to, da množicam v vrčih nosijo memetično vodo – pri tem pa, seveda, še prej zaračunajo provizijo za to, da to vodo razredčijo z usedlinami neke s fluorom sterilizirane socialdemokratske levice, z ostanki 50 let starega glasbenega festivala, ki je že davno tega prelomil svojo obljubo, da bo spremenil svet.

Levičarska Drhal je postala avantgarda vladajoče ideologije: prva bojna linija neprestanega truda establišmenta, da bi omilil škodo, ki so jo povzročili kontrakulturniki. Tako postanejo primarni organ nadzora, filter, skozi katerega so ideje alt-righta predstavljene širšemu, bolj kultiviranemu občinstvu z namenom razpršitve njihovega radikalizma. Na to kaže dejstvo, da se člani ekipe Chapo Trap House počutijo dovolj svobodno, da k svojemu »kontroverznemu« delu pridajo svoja lastna imena. Po drugi strani pa prebivalci #frogtwitterja oziroma žabjega Tviterja intuitivno razumejo radikalizem, s katerim bi bili ožigosani, če bi se predstavili s pravimi imeni. Odpadnik se od lažnega odpadnika razlikuje v tem, da ga dejansko skrbi, da ga bodo odkrili.

Tisti, ki so izvedli ta puč, imajo v tem dejanski razlog za slavje, a morajo imeti ves čas v mislih tudi usodo Levičarske Drhali; namreč, ko je človek togo priklenjen na politično, se ga zlahka izigrava, in dejansko se – morda prav kmalu – lahko zgodi, da bo levica zopet postala kul in vse se bo začelo znova. Osvojitev kontrakulture ničesar ne spremeni, le z njeno prizadevno in premišljeno rabo lahko pride do spremembe. A vendar ne politike. Ko so politični cilji izbrani za estetska sredstva, nastala neprilagojenost privede do stagnacije. Kontrakultura, kot del kulture, lahko spremeni zgolj kulturo, zunaj tega področja ne more ničesar spremeniti, resnica kulture, katere obnovitev in ponovna osvojitev je naš cilj, pa ni politična, temveč estetska resnica, ki zadeva ultimativno vrednost resnice naracij, s katerimi je prežeta naša družbena realnost. Politika je vedno nižje v toku reke.

Kantbot

Prevod: Mike, Andrej, Nina

***