Razbil bom spomladanski zid

razpolovil ga bom na dve noči

na eno zeleno in eno rumeno

potem ju bom sejal med ptiče

med ptiče svojih bledih kljunov

bledokoščenih oranž tvojega uhlja

tvoje školjke na soncu tvoje prostosti

gladkega omizja

tvojega gladnega obrežja

Avantgarda, edini garant za ohranjanje okostenelega, kolikor beseda še obseda ali sedanjik hlepi po ruševinastih aleksandrincih. Misel je divja in divjá, oddih od vseprisotnega sedativizma brez kurca ali vsaj analnih stremljenj. Ne gre za rušenje, ker kako ubiješ crkovino, še s posilstvom ji naklanjaš digniteto življenja, nekro pacek, drkanje je treba prepustiti jalovosti. Z jurišem in zbrušenim bajonetom si izkoljemo dan. Razkopljemo grob. Grobo in na trdo. Franci Zagoričnik. Leto in dan. Zgodnje obleganje.