Tudi današnja izdaja bo klasična. Naše pisanje bomo brez velikega filozofiranja sparili z najkanoničnejšo tožbo proti stvarstvu oziroma, kar je isto, stvaritelju. Saj veste, tisti blagoslovljeni trenutki, ko se še posebej živo zavemo one ultimativne resnice, kakšen totalen drek od sranja so namreč tale življenja in naša zajebavanja z njimi. In kako bi se ob tem lahko odrekli tistemu najčloveškejšemu v nas. Jamranju. In ali se človek lahko pritožuje učinkoviteje kot to naredi s trezne distance. Brez koreografij, popevkarstva in drame. Res, zakaj neki živimo, posebej v živem samozavednem šusu prepoznanja, v kako globokem kurcu je vse skupaj. Vse, kar je, je neke vrste hipostaza te zavesti. Kurc pa tak lajf. Pizda nasploh. Tokrat se torej brez ekstra introdukcij parimo z Jobom in njegovo knjigo.

*

Naj zgine dan, ko sem se rodil,

in noč, ko so rekli: Deček je bil spočet!

Tisti dan naj se spremeni v temo,

naj se zanj ne meni Bog od zgoraj,

naj ne sije nanj svetloba!

*

vsesplošna

in posebna

beda

v sredi

prav vsake

njihove

eksistence

in zacahnjanje

z mojo

mutčevsko pričujočnostjo

klonom klevete

in skušene klenosti

in mlečnega cepetanja

in še

omotičnega vegetiranja

aktivnih samoizpolnjevanj

infantilne trme

etc.

*

Foto: flickr.com